2846 Ta prošnja se dotika korenin prejšnje, kajti naši grehi so sadovi privolitve v skušnjavo. Našega Očeta prosimo, naj nas ne “vpelje” vanjo. Težko je z eno besedo prevesti grški izraz, ki pomeni “ne dovoli, da pridemo v” (prim. Mt 26,41), “ne pusti nas podleči v skušnjavi”. “Bog ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi sam nikogar ne skuša” (Jak 1,13), nasprotno, hoče nas je rešiti. Prosimo ga, naj nam ne pusti stopiti na pot, ki vodi v greh. Zapleteni smo v boj “med mesom in Duhom”. Tu prosimo za Duha razločevanja in moči.

2847 Sveti Duh nam daje, da razločujemo med preizkušnjo, ki je potrebna za rast notranjega človeka (prim. Lk 8,13-15; Apd 14,22; 2 Tim 3,12), da bi dosegel “preizkušenost” (Rim 5,3-5), in skušnjavo, ki vodi v greh in smrt (prim. Jak 1,14-15). Razločevati moramo tudi med “biti skušan” in “privoliti” v skušnjavo. Razločevanje končno razkrinkava laž skušnjave: njen predmet je na videz “dober, očem prijeten za pogled in ga je želeti” (prim. 1 Mz 3,6), medtem ko je njen sad v resnici smrt.

Bog dobrega noče vsiljevati, Bog hoče svobodna bitja … Za nekaj je skušnjava dobra. Razen Boga nihče ne ve, tudi mi ne, kaj je duša prejela od Boga. Toda skušnjava to odkrije, da bi nas naučila spoznavati sebe in s tem odkrivati našo bedo ter nam nalagati obveznost, da se zahvaljujemo za dobrine, ki nam jih je skušnjava razodela (Origen, or. 29).

2848 “Ne vstopiti v skušnjavo” vključuje odločitev srca: “Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce … Nihče ne more služiti dvema gospodarjema” (Mt 6,21.24). “Če živimo iz Duha, tudi delajmo po Duhu” (Gal 5,25). V tej “privolitvi” Svetemu Duhu nam Oče daje moč. “Zgrabila vas je le skušnjava, ki ne presega človeških moči. Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez vaše moči, ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali” (1 Kor 10,13).

2849 Tak boj in taka zmaga pa sta mogoča samo v molitvi. Prav s svojo molitvijo je Jezus zmagovalec nad skušnjavcem vse od začetka (prim. Mt 4,1-11) in v zadnjem spopadu svojega smrtnega boja (prim. Mt 26,36-44). V tej prošnji k našemu Očetu nas Kristus zedinja s svojim bojem in svojo agonijo. K čuječnosti srca vztrajno (prim. Mr 13,9.23.33-37; 14,38; Lk 12,35-40) opozarja, k čuječnosti v občestvu z njegovo čuječnostjo. Čuječnost je “varstvo srca” in Jezus prosi Očeta, naj nas “varuje v svojem imenu” (Jn 17,11). Sveti Duh nas neprenehoma skuša prebuditi k tej čuječnosti (prim. 1 Kor 16,13; Kol 4,2; 1 Tes 5,6; 1 Pt 5,8). Ta prošnja dobi ves svoj dramatični smisel v razmerju do poslednje skušnjave našega boja na zemlji; to je prošnja za stanovitnost do konca. “Pridem kakor tat. Blagor mu, ki je čuječ” (Raz 16,15).