2032 Cerkev, “steber in temelj resnice” (1 Tim 3,15), je od apostolov prejela “slovesno Kristusovo zapoved, naj oznanja zveličavno resnico” (C 17). “Cerkev je pristojna, da vedno in povsod oznanja nravna načela tudi glede družbenega reda in da izreka sodbo o kakršnihkoli človeških stvareh, kolikor zahtevajo temeljne pravice človeške osebe in zveličanje ljudi (ZCP kan. 747, par. 2).

2033 Učiteljsko službo v stvareh nravnosti pastirji Cerkve redno izvršujejo v katehezi in v pridiganju, ob pomoči del teologov in duhovnih pisateljev. Tako se je pod varstvom in čuječnostjo pastirjev iz roda v rod prenašal “zaklad” krščanske nravnosti, sestavljen iz značilne celote pravil, zapovedi in kreposti, ki izhajajo iz vere v Kristusa in jih oživlja ljubezen. Ta kateheza je po izročilu prevzela za osnovo poleg veroizpovedi in očenaša deset božjih zapovedi, ki izražajo za vse ljudi veljavna načela nravnega življenja.

2034 Papež in škofje kot “verodostojni učitelji, nosilci Kristusove avtoritete, sebi zaupanemu ljudstvu oznanjajo vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati nravno življenje” (C 25). Redno in vesoljno učiteljstvo (magisterium) papeža in škofov v občestvu z njim uči vernike resnico, ki jo je treba verovati, ljubezen, ki jo je treba udejanjati, zveličanje, na katero je treba upati.

2035 Najvišja stopnja deležnosti Kristusove avtoritete je zagotovljena z karizmo nezmotnosti. Ta se razteza tako daleč kakor zaklad božjega razodetja (prim. C 25); razteza se tudi na vse prvine nauka z moralo vred, brez katerih zveličavnih resnic vere ni mogoče ohranjati, razlagati ali izpolnjevati (Knv, izjava “Mysterium Ecclesiae” 3).

2036 Avtoriteta cerkvenega učiteljstva se razteza tudi na specifične zapovedi naravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje, katero zahteva Stvarnik, potrebno za zveličanje. Ko cerkveno učiteljstvo opozarja na predpise naravne postave, izvršuje s tem enega od bistvenih delov svoje preroške naloge: oznanjati ljudem, kaj v resnici so in jim klicati v spomin, kaj morajo biti pred Bogom (prim. VS 14).

2037 Cerkev tisto božjo postavo, ki ji je zaupana, uči vernike kot pot življenja in resnice. Verniki imajo torej pravico (prim. ZCP kan. 213), da so poučeni o zveličavnih božjih zapovedih, ki očiščujejo sodbo in s pomočjo milosti ozdravljajo ranjeni človeški razum. Njihova dolžnost pa je, da spolnjujejo uredbe in odločbe, ki jih izdaja zakonita cerkvena avtoriteta. Tudi če so te določbe disciplinske, zahtevajo ubogljivost v ljubezni.

2038 Pri svojem delu učenja in apliciranja krščanske nravnosti potrebuje Cerkev predanost pastirjev, znanost teologov, prispevek vseh kristjanov in ljudi dobre volje. Vera in prakticiranje evangelija pridobita vsakomur izkustvo življenja “v Kristusu”, izkustvo, ki človeka razsvetljuje in usposablja, da božje in človeške stvarnosti presoja v skladu z božjim Duhom (prim. 1 Kor 2,10-15). Tako more Sveti Duh uporabiti najbolj preproste, da razsvetli učenjake in najvišje dostojanstvenike.

2039 Cerkvene službe je treba izvrševati v duhu bratovskega služenja in predanosti Cerkvi v Gospodovem imenu (prim. Rim 12,8.11). Hkrati pa se mora vest vsakogar v svoji nravni sodbi glede svojih osebnih dejanj izogibati temu, da bi se zaprla v individualno presojo. Po svojih najboljših močeh se mora vest odpreti upoštevanju blagra vseh, tako kakor so izražena v moralni postavi, naravni in razodeti, in torej v postavi Cerkve ter v avtoritativnem učenju cerkvenega učiteljstva glede moralnih vprašanj. Nikakor ni prav, če kdo osebno vest in razum postavlja v nasprotje do moralne postave ali do cerkvenega učiteljstva.

2040 Tako se more med kristjani razviti resničen duh sinovstva v odnosu do Cerkve. Ta duh je normalno razvitje krstne milosti, ki nas je rodila v naročju Cerkve in nas naredila za ude Kristusovega telesa. V svoji materinski skrbnosti nam Cerkev naklanja božje usmiljenje, ki zmaguje nad vsemi našimi grehi ter deluje še posebej v zakramentu sprave. Kakor potrpežljiva mati nam Cerkev tudi v svojem bogoslužju dan za dnem v izobilju podarja hrano Gospodove besede in evharistije.