830 Beseda “katoliški” pomeni “vesoljen” v smislu “glede na celoto” oziroma “v celoti” ali “celostno”. Cerkev je v dveh pomenih katoliška:

Katoliška je zato, ker je v njej navzoč Kristus. “Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev” (sv. Ignacij Antiohijski, Smirn. 8,2). V njej obstaja polnost Kristusovega telesa, zedinjenega s svojo glavo (prim. Ef 1,22-23), v čemer je vključeno to, da Cerkev od Kristusa prejema “polnost odrešenjskih sredstev” (M 6), ki jih je on hotel: izpovedovanje pravilne in celotne vere, neokrnjeno zakramentalno življenje in cerkveno službo, posvečeno z zakramentom sv. reda znotraj apostolskega nasledstva. V tem temeljnem pomenu je Cerkev bila katoliška že na binkoštni dan (prim. M 4) in takšna bo vedno, prav vse do dneva paruzije (Kristusovega prihoda v slavi).

831 Cerkev je katoliška tudi zato, ker jo je Kristus poslal v misijon vesoljnemu človeškemu rodu (prim. Mt 28,19):

Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu. Zaradi tega se mora to ljudstvo, ki ostane eno in edino, razširjati po vsem svetu in skozi vse čase, da se spolni sklep božje volje; kajti Bog je v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto … Ta pečat vesoljnosti, ki krasi božje ljudstvo, je dar Gospoda samega; z njim katoliška Cerkev učinkovito in trajno teži za tem, da bi pod Kristusovo poglavarstvo, v edinstvu njegovega Duha, povzela vse, kar je človeškega z vsemi človeškimi dobrinami (C 13).

832 “Kristusova Cerkev je resnično navzoča v vseh zakonitih krajevnih občestvih vernikov, ki se, zedinjena s svojimi škofi, v Novi zavezi tudi sama imenujejo Cerkve … Oznanjevanje evangelija zbira vernike v teh občestvih in v njih se obhaja skrivnost Gospodove večerje … V teh občestvih, čeprav so pogosto neznatna in uboga ali pa žive razkropljeno, je navzoč Kristus, čigar moč povzroča, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska” (C 26).

833 Pod izrazom delna Cerkev, ki je škofija (ali eparhija), je mišljena skupnost krščanskih vernikov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu (prim. Š 11; ZCP, kan. 368-369). Te delne Cerkve “so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve; v njih in prek njih sestoji ena in edina katoliška Cerkev” (C 23).

834 Delne Cerkve so v polnosti katoliške na podlagi občestva z eno izmed njih: z rimsko Cerkvijo, “ki predseduje ljubezni” (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 1,1). “Kajti s to Cerkvijo se mora zaradi njenega odličnejšega izvora nujno skladati celotna Cerkev, to je verniki od vsepovsod” (sv. Irenej, haer. 3,3,2: nav. 1. vatik. koncil: DS 3057). “V resnici so vse od sestopa učlovečene Besede med nas vse krščanske Cerkve od vsepovsod imele in imajo véliko Cerkev, ki je tukaj (v Rimu), za edino podlago in temelj, ker je po samih Odrešenikovih obljubah peklenska vrata nikoli niso premagala” (sv. Maksim Spoznavalec, opusc.).

835 “Paziti moramo, da ne bi pojmovali vesoljne Cerkve kot vsoto ali, če smemo tako reči, kot bolj ali manj rahlo zvezo (federacijo) bistveno različnih delnih Cerkva. Cerkev, ki je po poklicanosti in poslanstvu vesoljna, ona je po Gospodovi zamisli tista, ki si v vsakem delu sveta privzema drugačno zunanjo podobo in izraz, ko poganja svoje korenine v različna kulturna, socialna in človeška tla” (EN 62). Bogata raznovrstnost cerkvenih disciplin, liturgičnih obredov ter teoloških in duhovnih dediščin, lastnih krajevnim Cerkvam, “še svetleje prikazuje katolištvo nedeljene Cerkve” (C 23).

KDO PRIPADA KATOLIŠKI CERKVI?

836 “K tej katoliški edinosti božjega ljudstva … so poklicani vsi ljudje; na različne načine ji pripadajo ali so k njej naravnani bodisi katoliški verniki bodisi drugi, ki verujejo v Kristusa, bodisi končno prav vsi ljudje, ki jih božja milost kliče k zveličanju” (C 13):

837 “V družbo Cerkve se popolnoma včlenijo tisti, ki, obdarjeni s Svetim Duhom, sprejemajo v celoti njeno ureditev in vsa odrešenjsko-zveličavna sredstva, katera so v njej postavljena, in se v isti vidni organizaciji z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva povezujejo s Kristusom, ki Cerkev vodi po papežu in škofih. Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve 's telesom’, a ne 's srcem’” (C 14).

838 “Cerkev ve, da je iz več razlogov povezana s tistimi, ki so po krstu deležni časti krščanskega imena, a ne izpovedujejo celotne vere, ali pa ne ohranjajo občestvene edinosti pod Petrovim naslednikom” (C 15). “Ti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so namreč v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo” (E 3). S pravoslavnimi Cerkvami je to občestvo tako globoko, “da mu prav malo manjka do tiste polnosti, ki bi dovoljevala skupno obhajanje Gospodove evharistije” (Pavel VI., govor 14. decembra 1975; prim. E 13-18).

CERKEV IN NEKRISTJANI

839 “Naposled so na različne načine naravnani na božje ljudstvo tisti, ki evangelija še niso sprejeli” (C 16).

Razmerje Cerkve do judovskega ljudstva. Ko Cerkev, božje ljudstvo v novi zavezi, globlje razmišlja o svoji lastni skrivnosti, odkriva svojo vez z judovskim ljudstvom (prim. N 4), “ki mu je Gospod, naš Bog, najprej govoril” (RiM, Veliki petek 13, 6. slovesna prošnja za vse potrebe). Za razliko od drugih nekrščanskih verstev je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi. Judovskemu ljudstvu namreč “pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesni strani Kristus” (Rim 9,4-5),“zakaj Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve” (Rim 11,29).

840 Sicer pa, če se oziramo na prihodnost, težita starozavezno božje ljudstvo in novo božje ljudstvo v smeri k podobnima ciljema: pri obeh gre za pričakovanje Mesijevega prihoda (ali vrnitve). Toda z ene strani gre za pričakovanje vrnitve Mesija, ki je umrl in vstal in ga priznavamo za Gospoda in Božjega Sina; z druge strani za prihod Mesija, čigar poteze ostanejo zastrte, za prihod ob koncu časov, s pričakovanjem, ki ga spremlja drama nepoznanja ali nepriznanja Kristusa Jezusa.

841 Razmerje Cerkve do muslimanov. “Odrešitveni sklep na vključuje tudi tiste, ki priznavajo Stvarnika; med temi so na prvem mestu muslimani, ki se imajo za izpovedovalce Abrahamove vere in ki z nami častijo edinega, usmiljenega Boga, ki bo sodil ljudi poslednji dan” (C 16; prim. N 3).

842 Vez Cerkve z nekrščanskimi verstvi je najprej vez skupnega izvora in končnega cilja človeškega rodu:

Vsi narodi so ena skupnost; isti izvor imajo, ker je Bog storil, da ves človeški rod prebiva po vsej zemlji; en sam končni cilj imajo – Boga. Njegova previdnost, izpričevanje njegove dobrote in njegovi odrešenjski sklepi se razprostirajo na vse ljudi, dokler se ne bodo izvoljeni zedinili v svetem mestu (N 1).

843 Cerkev priznava v drugih verstvih iskanje neznanega Boga “v sencah in podobah”, Boga, ki je nepoznan, a vendarle blizu, ker je on tisti, ki daje vsem življenje in dihanje in vse, in ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Tako Cerkev vse tisto, kar je mogoče najti v verstvih dobrega in resničnega, ceni “kot pripravo na evangelij in kot dar tistega, ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imel življenje” (C 16; prim. N 2; EN 53).

844 Toda ljudje v svojem religioznem ravnanju kažejo tudi svoje meje in zmote, ki v njih pačijo božjo podobo:

Često so ljudje, prevarani od hudobnega duha, postali v svojih mislih prazni in so zamenjali božjo resnico z lažjo ter služili stvari bolj kakor Stvarniku, ali pa živijo in umirajo na tem svetu brez Boga in se izpostavljajo nevarnosti končnega obupa (C 16).

845 Oče je hotel sklicati vse človeštvo v Cerkev svojega Sina prav zato, da bi znova zbral vse svoje otroke, ki so se zaradi greha razpršili in zablodili. Cerkev je prostor, kjer mora človeštvo znova najti svojo edinost in svoje odrešenje. Cerkev je “spravljeni svet” (sv. Avguštin, serm. 96,7,9). Je ladja, ki “pleno dominicae crucis velo Sancti Spiritus flatu in hoc bene navigat mundo” (“s polnim jadrom Gospodovega križa in gnana po vetru Svetega Duha srečno plove po tem svetu” (sv. Ambrož, virg. 18,118). Po spet drugi podobi, ki je bila draga cerkvenim očetom, jo prispodablja Noetova ladja, ki edina rešuje iz vesoljnega potopa (prim. še 1 Pt 3,20-21).

“ZUNAJ CERKVE NI ZVELIČANJA”

846 Kako je treba razumeti to trditev, ki jo pogosto najdemo pri cerkvenih očetih? Formulirana v pozitivni obliki pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo:

Oprt na Sveto pismo in izročilo (cerkveni zbor) uči, da je ta potujoča Cerkev potrebna za zveličanje. Srednik in pot zveličanja je namreč samo Kristus, navzoč za nas v svojem telesu, ki je Cerkev. Ko je on sam z izrečnimi besedami zabičeval potrebnost vere in krsta, je hkrati potrdil potrebnost Cerkve, v katero vstopajo ljudje s krstom kakor skozi vrata. Zato se ne bi mogli zveličati tisti ljudje, ki vedo, da je Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati” (C 14).

847 Ta trditev ne meri na tiste, ki brez svoje krivde ne poznajo Kristusa in njegove Cerkve:

Tisti namreč, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti, morejo doseči večno zveličanje” (C 16; prim. DS 3866-3872).

848 “Res je, tudi takšne ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, 'brez katere ni mogoče biti Bogu všeč’ (Heb 11,6). Kljub temu pa je Cerkvi naložena nujnost in hkrati sveta pravica oznanjati evangelij” (M 7) vsem ljudem.

MISIJON – ZAHTEVA, KI IZHAJA IZ KATOLIŠTVA CERKVE

849 Misijonsko naročilo. “Bog je poslal narodom Cerkev, da bi bila 'vesoljni zakrament odrešenja’. Tako se iz najglobljih zahtev svojega lastnega katolištva in poslušna naročilu svojega Ustanovitelja trudi, da bi oznanjala evangelij vsem ljudem” (M 1): “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sam vam zapovedal! Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta!” (Mt 28,19-20).

850 Izvir in cilj misijona. Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj poslednji izvir v večni ljubezni presvete Trojice: “Potujoča Cerkev je po svoji naravi 'misijonarska’, saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha” (M 2). Poslednji cilj misijona je napraviti ljudi deležne občestva, ki obstaja med Očetom in Sinom v Duhu ljubezni (prim. Janez Pavel II., RM 23).

851 Nagib za misijon. Božja ljubezen do vseh ljudi je tista, iz katere je Cerkev vseh časov zajemala obveznost in dobivala moč za svoj misijonarski polet, kajti “Kristusova ljubezen nas sil i…” (2 Kor 5,14; prim. LA 6; RM 11). Bog namreč “hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4). Bog hoče zveličanje vseh prek spoznanja resnice. Odrešenje in zveličanje je vsebovano v resnici. Tisti, ki so poslušni nagibanju Duha resnice, so že na poti zveličanja; toda Cerkev, ki ji je bila ta resnica zaupana, mora temu njihovemu hrepenenju iti naproti in jim prinesti resnico. Ker veruje v vseobsegajočo odrešenjsko zamisel, zato mora biti misijonarska.

852 Pota misijona. “Sveti Duh je voditelj vsega cerkvenega poslanstva” (RM 21). On vodi Cerkev po poteh misijonskega delovanja. Z njenim “poslanstvom se nadaljuje in v potekanju zgodovine razvija poslanstvo Kristusa samega, ki je bil poslan oznanjat blagovest ubogim. Zato mora Cerkev pod vodstvom Svetega Duha hoditi po isti poti, po kateri je hodil Kristus, namreč po poti uboštva, pokorščine, služenja in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je s svojim vstajenjem izšel kot zmagovalec” (M 5). Tako se uresničujejo besede, da “je kri mučencev seme kristjanov” (Tertulijan, apol. 50).

853 Toda na svojem romanju doživlja Cerkev tudi “razdaljo med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan” (CS 43,6). Le z napredovanjem po poti “pokore in prenavljanja” (C 8; prim. 15) ter “skozi ozko pot križa” (M 1) more božje ljudstvo širiti Kristusovo kraljestvo (prim. RM 12-20). Kajti “kakor je Kristus delo odrešenja izvršil v uboštvu in ob preganjanju, tako je Cerkev poklicana, naj stopi na isto pot, da bi ljudem posredovala sadove odrešenja” (C 8).

854 Že s samim izvrševanjem svojega poslanstva “potuje Cerkev skupaj z vsem človeštvom in doživlja skupaj s svetom isto zemeljsko usodo; in je kakor kvas in tako rekoč duša človeške družbe, ki naj bo v Kristusu prenovljena in preoblikovana v božjo družino” (CS 40,2). Misijonarsko prizadevanje torej zahteva potrpežljivost. Začenja se z oznanjevanjem evangelija tistim ljudstvom in skupinam, ki še ne verujejo v Kristusa (prim. RM 42-47); nadaljuje se z vzpostavitvijo krščanskih skupnosti, ki naj bi bile “znamenja navzočnosti Boga v svetu” (M 15) in z ustanovitvijo krajevnih Cerkva (prim. RM 48-49); spodbuja proces inkulturacije, da bi se evangelij utelesil v kulture narodov in ljudstev (prim. RM 52-54); končno se to prizadevanje srečuje tudi z neuspehi. “Z ljudmi, skupnostmi in narodi prihaja Cerkev v stik ter jih prežema le postopoma in jih tako privzema v katoliško polnost” (M 6).

855 Misijonska dejavnost Cerkve kliče po naporu za dosego edinosti kristjanov (prim. RM 50). “Razcepljenost kristjanov Cerkev ovira, da ne more uresničiti polnosti njej lastnega katolištva v tistih sinovih, ki so ji sicer po krstu prideljeni, vendar pa so ločeni od popolnega občestva z njo. Še več. Zato Cerkev v stvarnosti življenja še težje izraža popolno vesoljnost” (E 4).

856 Misijonarska naloga vključuje spoštljiv pogovor (dialog) s tistimi, ki še ne sprejemajo evangelija (prim. RM 55). A tudi verujočim more biti ta pogovor v korist, saj se učijo bolje spoznavati vse, “karkoli se je kakor po neki skrivni božji navzočnosti našlo milosti in resnice pri narodih” (M 9). Če oznanjajo veselo novico tistim, ki je še ne poznajo, delajo to z namenom, da okrepijo, dopolnijo in dvignejo to, kar je resničnega in dobrega Bog raztrosil med ljudi in ljudstva, in da vse to očistijo zmote in zla “v božjo slavo, v osramočenje hudobnega duha in v osrečevanje človeka” (M 9).