1987 Milost Svetega Duha ima moč, da nas opraviči.To pomeni, da nas opere grehov in nam priobči božjo pravičnost “po veri v Jezusa Kristusa” (Rim 3,22) in po krstu (Prim. Rim 6, 3-4).

Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umrje; smrt nad njim nima več oblasti. Zakaj smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu. Tako tudi vi mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga v Kristusu Jezusu (Rim 6,3-4).

1988 V moči Svetega Duha dobimo delež pri Kristusovem trpljenju, ko umremo grehu, in pri njegovem vstajenju, ko se rodimo v novo življenje. Smo udje njegovega telesa, ki je Cerkev (Prim. 1 Kor 12), mladike, cepljene na trto, ki je on sam (Prim. Jn 15,1-4):

Po Duhu smo deležni Boga. Po deležnosti Duha postanemo deležni božje narave … Zato so tisti, v katerih biva Duh, pobožanstveni.

1989 Prvo delo milosti Svetega Duha je spreobrnjenje, ki ima za učinek opravičenje, kot je Jezus oznanil na začetku evangelija: “Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo” (Mt 4,17). Na pobudo milosti se človek obrne k Bogu in odvrne od greha ter tako doseže odpuščanje in pravičnost od zgoraj. “Opravičenje ni le odpuščanje grehov, ampak hkrati posvečenje in prenovitev notranjega človeka” (Trid. k.: DS 1528).

1990 Opravičenje človeka odtrga od greha, ki nasprotuje božji ljubezni, in s tem očisti njegovo srce. Opravičenje sledi pobudi božjega usmiljenja, ki ponuja odpuščanje. Človeka spravi z Bogom, ga osvobodi suženjstva grehu in ozdravi.

1991 Opravičenje je obenem tudi sprejem božje pravičnosti po veri v Jezusa Kristusa. Pravičnost pomeni tu pravilnost ( rectitudo) božje ljubezni. Z opravičenjem se v naša srca izlijejo vera, upanje in ljubezen; dana nam je poslušnost božji volji.

1992 Opravičenje nam je s svojim trpljenjem prislužil Kristus, ki se je za nas daroval na križu kot živa, sveta in Bogu prijetna žrtev in čigar kri je postala orodje sprave za grehe vseh ljudi. Opravičenje nam je bilo dano s krstom, zakramentom vere. Upodobi nas po pravičnosti Boga, ki nas z močjo svoje milosti napravi notranje pravične. Za cilj ima božjo in Kristusovo slavo ter dar večnega življenja (Prim. trid. k.: DS 1529):

Sedaj pa se je neodvisno od postave pokazala božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost pa se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez božje slave, opravičeni pa so zastonj po
njegovi milosti v moči odrešenja, ki je prišlo po Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, potem ko je v času potrpežljivosti prizanesel prej storjenim grehom. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je sam pravičen in da opravičuje
tistega, ki veruje v Jezusa (Rim 3,21-26).

1993 Pri opravičenju sodelujeta božja milost in človekova svobodna volja. Ta se pri človeku kaže v privolitvi vere božji besedi, ki ga vabi k spreobrnjenju, in v tem, da z ljubeznijo sprejema pobude Svetega Duha, ki ga prehiteva in varuje.

Tako se z razsvetljenjem Svetega Duha Bog dotakne človekovega srca, toda človek sam nikakor ni docela nedejaven, ko sprejme to navdihnjenje, saj bi ga mogel tudi zavreči; in vendar se brez božje milosti sam s svojo svobodno voljo ne more bližati pravičnosti pred Bogom (Trid. k.: DS 1525).

1994 Opravičenje je najbolj odlično delo božje ljubezni, ki se kaže v Kristusu Jezusu in ga daje Sveti Duh. Sv. Avguštin trdi, da je “opravičenje brezbožnega večje delo kot stvarjenje neba in zemlje”, kajti “nebo in zemlja bosta prešla, zveličanje in opravičenje izbranih pa bo ostalo” (Ev. Jo. 72.3). Trdi celo, da opravičenje grešnikov prekosi stvarjenje angelov v pravičnosti, saj priča o večjem usmiljenju.

1995 Sveti Duh je notranji učitelj. Ker opravičenje prikliče v življenje “notranjega človeka” (Rim 7,22; Ef 3,16), pomeni posvečenje vsega bitja.

Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in hudobiji, da bi živeli v zlu, tako dajte svoje ude v službo pravičnosti, da bi se posvetili … Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in začeli služiti Bogu, pobirate sad, vam je v posvečenje, za konec pa imate večno življenje (Rim 6,19.22).