Bog je vse povedal v svoji Besedi
65 “Velikokrat in na veliko načinov je nekoč Bog govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu” (Heb 1,1- 2). Kristus, učlovečeni Božji Sin, je ena sama, popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. V njem nam pove vse, in nobene druge besede ne bo kakor ta. Sv. Janez od Križa po tolikerih drugih izraža to na bleščeč način, ko razlaga Heb 1,1-2:
Ko nam je dal svojega Sina, ki je njegova Beseda, njegova edina Beseda, nam je v njej vse skupaj in obenem razodel in nima več ničesar povedati …; kar je namreč prej razodeval po prerokih v odlomkih, je nato razodel v celoti, ko nam je dal svojega Sina, ki je vse. Kdor bi zdaj hotel vpraševati Boga in dobiti od njega videnje ali razodetje, ne bi ravnal samo nespametno, ampak tudi žaljivo, ker ne bi upiral svojih oči edinole v Kristusa, ampak bi želel kaj drugačnega in bolj novega (Carm. 2,22).
Drugega razodetja ne bo
66 “Krščanski odrešenjski red kot nova in večna zaveza ne bo nikdar prešel; in preden se bo naš Gospod Jezus Kristus prikazal v slavi, ne smemo pričakovati nikakršnega novega javnega razodetja” (BR 4). Toda čeprav je razodetje dovršeno, še ni v celoti razloženo: krščanski veri ostane naloga, da v potekanju stoletij postopoma dojema ves njegov pomen in daljnosežnost.
67 V potekanju stoletij so obstajala tako imenovana “zasebna razodetja”, ki je nekatera izmed njih cerkvena oblast priznala. Vendar le-ta ne spadajo k zakladu vere. Njihova vloga ni “izboljšati” ali “dopolniti” dokončno Kristusovo razodetje, temveč pomagati, da bi v določeni dobi zgodovine polneje živeli iz njega. Ob vodstvu cerkvenega učiteljstva zna čut vernikov razločevati in sprejeti to, kar v teh razodetjih sestavlja pristen poziv Kristusa ali njegovih svetnikov, poziv, ki se obrača na Cerkev.
Krščanska vera ne more sprejeti “razodetij”, ki hočejo preseči ali popraviti razodetje, katerega dovršitev je Kristus. To velja glede nekaterih nekrščanskih religij in tudi nekaterih novih sekt, ki temeljijo prav na takšnih “razodetjih”.
NA KRATKO
68 Iz ljubezni se je Bog razodel in se podaril človeku. Tako prinaša dokončen in preobilen odgovor na vprašanja, ki si jih človek postavlja o smislu in cilju svojega življenja.
69 Bog se je razodel človeku tako, da mu je polagoma priobčeval z dejanji in besedami svojo lastno skrivnost.
70 Onstran pričevanja, ki ga Bog daje o samem sebi v ustvarjenih bitjih, je Bog razkril samega sebe našim prvim staršem. Govoril jim je in jim po padcu obljubil odrešenje (prim. 1 Mz 3,15) ter jim ponudil svojo zavezo.
71 Bog je z Noetom sklenil večno zavezo med seboj in vsemi živimi bitji (prim. 1 Mz 9,16). Ta zaveza bo trajala, dokler bo trajal svet.
72 Bog je izvolil Abrahama in je sklenil zavezo z njim in njegovim potomstvom. Iz tega je izoblikoval svoje ljudstvo, kateremu je po Mojzesu razodel svojo postavo. Po prerokih je to ljudstvo pripravljal za sprejem odrešenja, namenjenega vsemu človeštvu.
73 Bog se je v polnosti razodel s tem, da je poslal svojega lastnega Sina, v katerem je postavil svojo zavezo za vedno. On je dokončna Očetova Beseda, tako da po njej ne bo več nobenega drugega razodetja.