2142 Druga zapoved zahteva spoštovanje do Gospodovega imena. Kakor prva tako tudi druga zapoved izhaja iz kreposti bogovdanosti in posebej ureja naše uporabljanje besede pri svetih stvarnostih.

2143 Med vsemi besedami razodetja je ena edinstvena, ki je razodetje njegovega imena. Bog zaupa svoje ime tistim, ki verujejo vanj; razodeva se jim v svoji skrivnosti osebe. Podaritev imena sodi v red zaupnosti in intimnosti. “Gospodovo ime je sveto”. Zato ga človek ne sme zlorabiti. Ohranjati ga mora v spominu v molku ljubeče adoracije (prim. Zah 2,17). Ne bo ga vpletal v svoje besede razen zato, da bi ga poveličeval, hvalil ali slavil (prim. Ps 29,9; 96,2; 113,1-.2).

2144 Spoštljivost do samega imena izraža spoštljivost, ki jo dolgujemo skrivnosti Boga samega in celotni sveti stvarnosti, ki jo ta skrivnost kliče v spomin. Čut za sveto je odvisen od kreposti bogovdanosti.

Sta strah in čustvo spričo svetega krščanski čustvi ali ne? Nihče ne more po pameti dvomiti o tem. To so čustva, ki bi jih imeli in sicer v intenzivni stopnji če bi imeli gledanje neizmerno vzvišenega Boga. To so čustva, ki bi jih imeli, če bi “realizirali” (zaznali) njegovo navzočnost. V tisti meri, v kateri verujemo, da je navzoč, jih moramo imeti. Ne jih imeti se pravi ne se zavedati, ne verovati, da je navzoč. (Newman, par. 5,2).

2145 Vernik mora pričati za Gospodovo ime tako, da neustrašno izpoveduje svojo vero (prim. Mt 10,32; 1 Tim 6,12). Pridiganje in katehiziranje morata biti prežeti z adoracijo in spoštovanjem imena našega Gospoda Jezusa Kristusa.

2146 Druga zapoved prepoveduje zlorabo božjega imena, se pravi vsako neprimerno uporabljanje imen Boga, Jezusa Kristusa, Device Marije in vseh svetnikov:

2147 Obljube, dane drugemu v božjem imenu, se povežejo z božjo častjo, zvestobo, resnicoljubnostjo, avtoriteto. Moramo jih spoštovati iz pravičnosti. Biti jim nezvest pomeni zlorabljati božje ime in Boga nekako napraviti za lažnjivca. (prim. Jn 1,10).

2148 Bogokletje (sramotenje Boga) neposredno krši drugo zapoved. Bogokletje je v tem, da zoper Boga – notranje ali zunanje – izrečemo besede sovraštva, očitanja, izzivanja, da o Bogu rečemo kaj zlega, da v našem govorjenju manjka spoštljivosti do njega, da zlorabljamo božje ime. Sv. Jakob pravi: “Mar ne sramotijo ravno ti vzvišenega imena, ki se je klicalo nad vas!” (Jak 2,7) Prepoved bogokletja se razteza tudi na besede zoper Kristusovo Cerkev, svetnike in svete stvarnosti. Bogokletno je tudi, če se kdo zateka k božjemu imenu zato, da prikriva svoje zločinske dejavnosti, spravlja ljudstva v sužnost, jih muči ali mori. Zloraba božjega imena za zločinstvo izzove odklanjanje religije.

Bogokletje nasprotuje spoštovanju, ki ga dolgujemo Bogu in njegovemu svetemu imenu. Sam po sebi je velik greh (prim. ZCP kan. 1369).

2149 Kletvice, ki vpletajo vase božje ime, a brez bogokletnega namena, so pomanjkanje spoštljivosti do Gospoda. Druga zapoved prepoveduje tudi uporabo božjega imena v magične (čarodejne) namene.

Božje ime je veliko tam, kjer ga izgovarjajo s spoštljivostjo, ki jo dolgujemo njegovi veličini in njegovemu veličastju. Božje ime je sveto tam, kjer ga imenujejo s češčenjem in bojaznijo, da ga ne bi žalili (sv. Avguštin, serm.Dom. 2,45,19).