1130 Cerkev obhaja skrivnost svojega Gospoda vse “dokler ne pride” in dokler ne “bo Bog vse v vsem” (1 Kor 11,26; 15,28). Vse od apostolske dobe dalje liturgijo priteguje naproti njenemu poslednjemu cilju vzdihovanje Duha v Cerkvi, ki govori: “Marana Tha!” (1 Kor 16,22). Tako je Cerkev udeležena pri Jezusovem hrepenenju: “Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, ... dokler je v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu” (Lk 22,15-16). V Kristusovih zakramentih Cerkev že prejema aro svoje dediščine, že je deležna večnega življenja, medtem ko “pričakuje, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo velikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa” (Tit 2,13). “Duh in nevesta pravita: Pridi! ... Pridi, Gospod Jezus!” (Raz 22,17.20).
Sv. Tomaž takole povzema različne razsežnosti zakramentalnega znamenja: “Unde sacramentum et signum rememorativum ejus quod praecessit, scilicet passionis Christi; et demonstrativum ejus quod in nobis efficitur per Christi passionem, scilicet gratiae; et prognosticum, id est, praenuntiativum futurae gloriae”. – “Zato je zakrament znamenje, ki spominja na to, kar je bilo prej izvršeno, se pravi, Kristusovo trpljenje; in ki kaže na to, kar v nas povzroči Kristusovo trpljenje, se pravi milost; in ki napoveduje, se pravi vnaprej naznanja prihodnjo slavo”) (s. th. 3,60,3).
NA KRATKO
1131 Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi in se nam po njih podeljuje božje življenje. Vidni obredi, s katerimi obhajamo zakramente, označujejo in podeljujejo milosti, kakršne so lastne vsakemu od zakramentov. Sad pa obrodijo v tistih, ki jih prejmejo z zahtevanimi razpoloženji.
1132 Cerkev obhaja zakramente kot duhovniška skupnost, ki jo strukturirata (zgrajujeta) krstno duhovništvo in službeno duhovništvo tistih, ki prejmejo zakrament svetega reda.
1133 Sveti Duh pripravlja na zakramente z božjo besedo in z vero, ki sprejema božjo besedo dobro pripravljena srca. Zakramenti torej krepijo in izražajo vero.
1134 Sad zakramentalnega življenja je torej hkrati oseben in cerkvenosten. Z ene strani je ta sad za vsakega vernika življenje za Boga v Kristusu Jezusu; z druge strani je ta sad za Cerkev rast v ljubezni in v njenem poslanstvu pričevanja.