1020 Kristjan, ki svojo lastno smrt zedinja z Jezusovo smrtjo, gleda na smrt kot na prihod h Kristusu in vstop v večno življenje. Potem ko je Cerkev nad umirajočim kristjanom zadnjikrat izrekla besede odpuščanja Kristusove odveze (absolucije), ga zadnjikrat zapečatila z okrepčujočim maziljenjem in mu za popotnico dala Kristusa kot hrano za potovanje, mu z blagodejno gotovostjo govori:

Krščanska duša, potuj s tega sveta v imenu vsemogočnega Boga Očeta, ki te je ustvaril; v imenu Jezusa Kristusa, Sina živega Boga, ki je zate trpel; v imenu Svetega Duha, ki te je posvetil. Danes naj bo tvoje mesto v božjem miru in tvoje prebivališče pri Bogu na svetem Sionu skupaj z božjo materjo Marijo, svetim Jožefom in vsemi angeli in svetniki … Vrni se k svojemu Stvarniku, ki te je iz prsti naredil. Ko se poslavljaš od tega življenja, naj ti pride naproti božja mati Marija, angeli in vsi svetniki, ... da boš gledal svojega Odrešenika iz obličja v obličje … (Pobr, “Priporočanje duše”).