977 Naš Gospod je odpuščanje grehov povezal z vero in krstom: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan” (Mr 16,15-16). Krst je prvi in glavni zakrament odpuščanja grehov, ker nas zedini s Kristusom, ki je umrl zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja (prim. Rim 4,25), da bi “tudi mi živeli novo življenje” (Rim 6,4).

978 “Kakor hitro se ob izpovedi vere očistimo v svetem krstu, takoj se nam odpuščanje podeli v tolikšnem obilju, da ne preostane prav ničesar, kar bi bilo treba še izbrisati, bodisi glede na izvirno krivdo bodisi glede na to, kar smo z lastno voljo opustili ali storili, pa tudi ne preostane nobena kazen, ki bi jo bilo treba še pretrpeti … Vendarle pa milost krsta nikogar ne reši vseh slabosti narave. Nasprotno, še vedno se nam je treba bojevati zoper vzgibe poželjivosti, ki nas ne neha nagibati k hudemu” (RK 1,11,3).

979 Kdo bi mogel biti v tem boju z nagnjenjem k hudemu dovolj močan in čuječ, da bi se izognil sleherni rani greha? “Če je bilo potrebno, da ima Cerkev oblast odpuščati grehe, je bilo tudi potrebno, da krst ni zanjo edino sredstvo za uporabljanje ključev nebeškega kraljestva, ki jih je prejela od Jezusa Kristusa; potrebno je bilo, da je sposobna odpuščati grehe vsem skesanim grešnikom prav do zadnjega trenutka njihovega življenja” (RK 1,11,4).

980 Krščeni se more spraviti z Bogom in s Cerkvijo po zakramentu pokore:

Cerkveni očetje pokoro po pravici imenujejo “truda polni krst” (sv. Gregor Nacianški, or. 39,17). Ta zakrament pokore je vsem, ki so po krstu padli, za zveličanje prav tako potreben kakor krst tistim, ki še niso prerojeni (tridentinski koncil: DS 1672).