1554 “Tako opravljajo od Boga postavljeno cerkveno službo v različnih stopnjah svetega reda tisti, ki se že od nekdaj imenujejo škofje, prezbiterji in diakoni” (C 28). Katoliški nauk, ki ga izražajo liturgija, cerkveno učiteljstvo in stalna praksa Cerkve, priznava, da obstajata dve stopnji službene deležnosti pri Kristusovem duhovništvu: škofovstvo in prezbiterat (mašništvo). Diakonat je določen za to, da jima pomaga in jima služi. Zato izraz sacerdos v sedanji rabi označuje škofe in duhovnike, ne pa diakonov. Kljub temu katoliški nauk uči, da se stopnji deleženosti pri Kristusovem duhovništvu (škofovstvo in mašništvo) ter stopnja služenja (diakonat) vse tri podeljujejo z zakramentalnim dejanjem, ki se imenuje “ordinacija”, “posvečenje”, to je z zakramentom svetega reda:

Naj vsi spoštujejo diakone kakor Jezusa Kristusa, prav tako škofa, ki je Očetova podoba, prezbiterje pa kakor božje starešinstvo in kakor zbor apostolov: brez njih ni mogoče govoriti o Cerkvi (sv. Ignacij Ant., trall. 3,1).

Škofovsko posvečenje – polnost zakramenta svetega reda

1555 “Med temi različnimi službami, ki se prav od prvih časov opravljajo v Cerkvi, zavzema po pričevanju izročila prvo mesto naloga tistih, ki so postavljeni v škofovstvo in ki imajo po nepretrganem nasledstvu od začetka poganjke iz apostolskega semena” (C 20).

1556 Da bi apostoli izpolnili svoje visoko poslanstvo, “jih je Kristus obdaril s posebnim izlitjem Svetega Duha, ki je prišel nanje. Sami pa so svojim pomočnikom s polaganjem rok izročali duhovni dar in ta dar je v škofovskem posvečenju prišel prav do nas” (C 21).

1557 Drugi vatikanski koncil “uči, da škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda, tisto polnost, ki jo tako liturgični običaj Cerkve kakor govorica cerkvenih očetov imenuje najvišje duhovništvo, vrhunec (summa) svete službe” (pr.t.).

1558 “Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva … Razvidno je namreč ..., da se s polaganjem rok in z besedami posvečenja tako podeljuje milost Svetega Duha in tako vtisne sveto neizbrisno znamenje, da škofje na odličen in viden način zavzemajo mesto samega Kristusa, učitelja, pastirja in duhovnika, in delujejo kot njegovi namestniki (in eius persona agant)” ( pr.t.). “Škofje so tako po Svetem Duhu, ki jim je bil dan, postali pravi in verodostojni učitelji vere, veliki duhovniki in pastirji” (Š 2).

1559 “Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora” (C 22). Značilnost in kolegialna (zborna) narava škofovskega reda se kažeta med drugim v starodavni praksi Cerkve, ki hoče, da pri posvečenju novega škofa sodeluje več škofov (pr.t.). Za zakonito posvečenje kakega škofa se danes zahteva poseben poseg rimskega škofa kot najvišje vidne vezi občestva delnih Cerkva v eni Cerkvi in kot poroka njihove svobode.

1560 Vsak škof ima kot Kristusov namestnik pastoralno odgovornost za delno Cerkev, ki mu je bila zaupana, toda hkrati nosi zborno skupaj z vsemi brati v škofovstvu skrb za vse Cerkve: “Če je vsak škof lastni pastir samo za del črede, ki je bil zaupan njegovim skrbem, ga pa njegova lastnost zakonitega naslednika apostolov po božji postavitvi napravlja solidarno odgovornega za apostolsko poslanstvo Cerkve” (Pij XII., okr. “Fidei donum”; prim. C 23; Š 4,36; 37; M 5; 6; 38).

1561 Vse, kar je bilo pravkar rečeno, nam razloži, zakaj ima evharistija, ki jo obhaja škof, posebno pomembnost kot izraz Cerkve, zbrane okoli oltarja pod predsedovanjem tistega, ki vidno ponavzočuje Kristusa, dobrega pastirja in glavo svoje Cerkve (prim. B 41, C 26).

Posvečenje prezbiterjev – škofovih pomočnikov

1562 “Kristus, “ki ga je Oče posvetil in poslal na svet” (Jn 10,36), je po svojih apostolih njihovim naslednikom, to je škofom, dal delež svojega posvečenja in poslanstva, ti pa so nalogo svoje službe v različnih stopnjah zakonito izročili različnim nosilcem v Cerkvi” (C 28). “Njihova služba je bila v podrejeni stopnji izročena duhovnikom, da bi v duhovniškem redu kot sodelavci škofovskega reda pravilno izvrševali od Kristusa zaupano apostolsko poslanstvo” (D 2).

1563 “Ker pa je duhovniška služba povezana s škofovskim redom, je deležna oblasti, s katero Kristus sam svoje telo zida, posvečuje in vlada. Čeprav svečeništvo duhovnikov sicer predpostavlja zakramente krščanskega uvajanja, se vendar podeljuje s tistim posebnim zakramentom, s katerim se duhovnikom po maziljenju Svetega Duha vtisne posebno neizbrisno znamenje in se tako upodobijo po Kristusu duhovniku, da morejo delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve” (D 2).

1564 “Duhovniki sicer nimajo najvišje stopnje duhovništva in so v izvrševanju svoje oblasti odvisni od škofov, vendar pa so z njimi povezani v duhovniškem dostojanstvu in so v moči zakramenta svetega reda, v podobnosti s Kristusom, najvišjim in večnim duhovnikom (Heb 5,1-10; 7,24;9,11-28), posvečeni za oznanjevanje evangelija, za pastirje vernikov ter za obhajanje bogoslužja kot pravi duhovniki nove zaveze” (C 28).

1565 V moči zakramenta svetega reda so duhovniki deležni vesoljnih razsežnosti poslanstva, ki ga je Kristus zaupal apostolom. Duhovni dar, ki so ga prejeli pri posvečenju, jih pripravlja ne za omejeno in utesnjeno poslanstvo, “marveč za najobširnejše in vesoljno poslanstvo zveličanja 'do konca sveta’” (D 10), “s celim srcem pripravljene povsod oznanjati evangelij” (DV 20).

1566 “Svojo sveto službo opravljajo predvsem v evharističnem bogoslužju ali sinaksi; pri njej nastopajo v Kristusovi osebi in razglašajo njegovo skrivnost, pridružujejo molitve vernikov daritvi njihove Glave in edino daritev nove zaveze, namreč daritev Kristusa, ki je sam sebe enkrat za vselej daroval Očetu kot brezmadežno žrtev” (C 28). Iz te edine daritve črpa svojo moč vsa njihova duhovniška služba (prim. D 2).

1567 “Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda ter njegova pomoč in orodje, so poklicani, da služijo božjemu ljudstvu, in sestavljajo skupaj s svojim škofom en sam duhovniški zbor, ki pa ima različne naloge. V posameznih krajevnih občestvih vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti, in delno prevzemajo njegove naloge in njegovo skrb ter opravljajo to z vsakdanjo prizadevnostjo” (C 28). Duhovniki morejo svojo službo opravljati samo v odvisnosti od škofa in v občestvu z njim. Obljuba pokorščine, ki jo napravijo škofu ob svojem posvečenju, in škofov poljub miru ob koncu obredov posvečenja pomenita, da škof gleda nanje kot na svoje sodelavce, svoje sinove, svoje brate in svoje prijatelje, in da mu oni s svoje strani dolgujejo ljubezen in pokorščino.

1568 “Duhovniki, ki so s posvečenjem stopili v red mašnikov, so vsi med seboj povezani v tesnem zakramentalnem bratstvu; posebej še v škofiji, v kateri služijo pod svojim škofom, sestavljajo en zbor duhovnikov” (D 8). Enota (enotnost?) zbora duhovnikov najde svoj liturgični izraz v navadi, ki hoče, da med obredom posvečenja položijo za škofom tudi duhovniki svoje roke.

Posvečenje diakonov – “glede na strežništvo”

1569 “Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke 'ne za duhovništvo, ampak za strežništvo’ (C 29, prim. Š 15). Za diakonsko posvečenje polaga roke samo škof in tako izrazi, da je diakon v nalogah svoje “diakonije” na poseben način vezan na škofa (prim. sv. Hipolit, trad. ap. 8).

1570 Diakoni so na poseben način deležni Kristusovega poslanstva in milosti (prim. C 41; LA 16). Zakrament svetega reda jih zaznamuje s pečatom, neizbrisnim znamenjem, ki z ničimer ne more biti odstranjen in jih upodobi po Kristusu, ki je postal “diakon”, to je za služabnik vseh (prim. Mk 10,45; Lk 22, 27; sv. Polikarp, ep. 5,2). Med drugim je naloga diakonov ta, da škofom in duhovnikom pomagajo pri obhajanju božjih skrivnosti, zlasti evharistije, da evharistijo razdeljujejo, da prisostvujejo sklepanju zakona in ga blagoslavljajo, da razglašajo evangelij in pridigajo, da vodijo pogrebe in da se posvečajo različnim službam ljubezni do bližnjega (prim. C 29; B 35, 4. odstavek; M 16).

1571 Po drugem vat. koncilu je latinska Cerkev “spet vzpostavila diakonat kot samostojno in trajno hierarhično stopnjo” C 29), medtem ko so ga Cerkve Vzhoda vedno ohranjale. Ta stalni diakonat, ki ga je mogoče podeliti poročenim možem, sestavlja pomembno obogatitev za poslanstvo Cerkve. V resnici je primerno in koristno tiste može, ki v Cerkvi opravljajo resnično diakonsko službo bodisi v liturgičnem in pastoralnem življenju bodisi v socialnih in karitativnih dejavnostih, “okrepiti s polaganjem rok, ki izvira iz apostolskega izročila, in jih tesneje povezati z oltarjem, da bodo svojo službo s pomočjo zakramentalne milosti učinkoviteje izvrševali” (M 16).