2777 Rimska liturgija povabi tiste, ki so zbrani pri obhajanju evharistije, naj molijo “Oče naš” s sinovsko drznostjo; vzhodne liturgije uporabljajo in razvijajo podobne izraze: “Drzniti si z vsem zaupanjem”, “Naredi nas vredne …” Pred gorečim grmom je bilo rečeno Mojzesu: “Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog!” (2 Mz 3,5). Ta prag božje svetosti je mogel prestopiti samo Jezus, on, ki nas, “potem ko je dopolnil očiščenje od grehov” (Heb 1,3), vodi pred Očetovo obličje: “Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog” (Heb 2,13):

Zavest, ki jo imamo o svojem položaju sužnjev, bi nas spravila do tega, da bi se vrnili pod zemljo, naše zemeljsko stanje bi se sesulo v prah, če bi nas oblast našega Očeta samega in Duh njegovega Sina ne priganjala, da izgovarjamo ta klic: “Aba, Oče!” (Rim 8,15) ... Kdaj bi si slabost smrtnika drznila imenovati Boga kot svojega Očeta, razen tedaj, ko človekovo notranjost navdaja moč od zgoraj? (sv. Peter Krizolog, serm. 71).

2778 To moč Duha, ki nas uvaja v Gospodovo molitev, izražajo vzhodne in zahodne liturgije z lepim, značilno krščanskim izrazom: “parrhesia”, odkritosrčna preprostost, sinovsko zaupanje, vesela gotovost, ponižna drznost, gotovost, da smo ljubljeni (prim. Ef 3,12; Heb 3,6; 4,16; 10,19; 1 Jn 2,28; 3,21; 5,14).