2568 Razodetje glede molitve v Stari zavezi je postavljeno med človekov padec in ponovni dvig, med boleči klic Boga svojim prvotnim otrokom: “Kje si? ... Zakaj si to storila?” (1 Mz 3,9.13) in odgovor edinega Sina, ko prihaja na svet (“Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo”: Heb 10,5-7). Molitev je tako povezana z zgodovino človeštva, je torej odnos z Bogom v zgodovinskih dogodkih.

Stvarjenje – vir molitve

2569 Molitev človek živi najprej tako, da izhaja iz realnosti stvarstva. Devetera prva poglavja prve Mojzesove knjige opisujejo ta odnos z Bogom kot Abelovo darovanje prvorojencev črede (prim. 1 Mz 4,4), kot Enoševo klicanje božjega imena (prim. 1 Mz 4,26), kot “hojo z Bogom” (1 Mz 5,24). Noetova daritev je bila “prijetna” Bogu, ki je Noeta blagoslovil in blagoslovil po njem vse stvarstvo (prim. 1 Mz 8,20-9,17). Zakaj Noetovo srce je bilo pravično in brezgrajno: tudi on “je hodil z Bogom” (1 Mz 6,9). To odliko molitve uresničujejo mnogi pravični v vseh verstvih.

V svoji neokrnjeni in neminljivi zavezi z živimi bitji (prim. 1 Mz 9,8-16) Bog vedno kliče ljudi, naj se obračajo k njemu v molitvi. A molitev se v stari zavezi razodeva predvsem začenši z našim očetom Abrahamom.

Obljuba in molitev vere

2570 Abraham takoj, ko ga Bog pokliče, odpotuje, “kakor mu je Gospod ukazal” (1 Mz 12,4): njegovo srce je docela “poslušno besedi”, Abraham je pokoren. Bistveno za molitev je prisluškovanje srca, ki se odloča v skladju z Bogom, besede so v odnosu do tega. Toda Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu. Šele kasneje se pokaže njegova prva molitev v besedah: v zastrti tožbi, ki spominja Boga na njegove obljube, za katere se zdi, da se ne uresničujejo (prim. 1 Mz 15,2-3). Tako se že od začetka pokaže eden izmed vidikov v drami molitve: preizkušnja vere v božjo zvestobo.

2571 Ker je očak veroval Bogu (prim. 1 Mz 15,6) in hodil v njegovi navzočnosti ter v zavezi z njim (prim. 1 Mz 17,1-2), je pripravljen sprejeti v svoj šotor svojega skrivnostnega gosta: to je čudovita gostoljubnost pri Mamrejevem hrastu, predigra oznanjenja resničnega Sina obljube (prim. 1 Mz 18,1-15; Lk 1,26-38). Od tedaj naprej, ko mu je Bog zaupal svoj načrt, je Abrahamovo srce uglašeno na sočutje svojega Gospoda do ljudi in si upa prositi zanje z drznim zaupanjem (prim. 1 Mz 18,16-33).

2572 Kot zadnje očiščenje vere naj bi tisti, ki je “prejel obljube” (Heb 11,17), žrtvoval sina, ki mu ga je dal Bog. Njegova vera ne oslabi: “Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev” (1 Mz 22,8), “kajti Bog more, si je mislil, tudi od mrtvih obujati” (Heb 11,19). Tako se oče vseh verujočih upodobi po Očetu, ki svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse (prim. Rim 8,32). Molitev človeka obnovi v njegovi sličnosti Bogu in ga napravi deležnega mogočne božje ljubezni, ki rešuje mnoge (prim. Rim 4,16-21).

2573 Bog obnovi svojo obljubo Jakobu, pradedu dvanajsterih Izraelovih rodov (prim. 1 Mz 28,10-22). Preden se Jakob sreča s svojim bratom Ezavom, se vso noč bojuje z “nekom”, ki je skrivnosten in noče odkriti svojega imena, pač pa ga, preden ga ob zori zapusti, blagoslovi. Duhovno izročilo Cerkve je iz te pripovedi ohranilo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti (prim. 1 Mz 32,25-31; Lk 18,1-8).

Mojzes in sredniška molitev

2574 Ko se začenja uresničevati obljuba (pasha, izhod, podelitev postave in sklenitev zaveze), je Mojzesova molitev pretresljiva podoba sredniške molitve, ki se je nato dovršila v “edinem sredniku med Bogom in ljudmi, človeku Kristusu Jezusu” (1 Tim 2,5).

2575 Tudi tu prihaja Bog prvi. Bog pokliče Mojzesa iz sredine gorečega grma (prim. 2 Mz 3,1-10). Ta dogodek je ostal ena izmed glavnih podob za molitev v judovskem in krščanskem duhovnem izročilu. Če namreč “Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov” pokliče svojega služabnika Mojzesa, tedaj to pomeni, da je živi Bog, ki hoče življenje ljudi. Razodeva se zato, da bi jih rešil, toda ne docela sam in tudi ne kljub njim samim: Mojzesa pokliče zato, da bi ga poslal, ga pridružil svojemu sočutju, svojemu delu odrešenja. V tej pošiljatvi je vsebovano tako rekoč božje prosjačenje in Mojzes po dolgem prerekanju uskladi svojo voljo z voljo Boga rešitelja. A v tem dvogovoru, v katerem se Bog zaupa, se Mojzes nauči tudi moliti: izmika se, ugovarja in predvsem prosi; in Gospod mu prav v odgovor na njegovo prošnjo zaupa svoje neizrekljivo ime, ki se je potem razodevalo v velikih božjih delih.

2576 “Govoril pa je Gospod z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem” (2 Mz 33,11). Mojzesova molitev je vzor kontemplativne molitve, na podlagi katere je božji služabnik zvest svojemu poslanstvu. Mojzes se pogosto in na dolgo “pomenkuje” z Gospodom: povzpenja se na goro, da bi ga poslušal in prosil, sestopa k ljudstvu, da bi mu povedal besede njegovega Boga in ga vodil. “Ta je zaupnik vse moje hiše: od ust do ust govorim z njim, v videnju” (4 Mz 12,7-8), kajti “Mojzes je bil zelo ponižen, ponižen bolj kot vsi ljudje na zemlji” (4 Mz 12,3).

2577 V tej zaupljivosti z zvestim Bogom, ki je počasen za jezo in poln ljubezni (prim. 2 Mz 34,6), je Mojzes črpal moč in neodjenljivost za svojo priprošnjo. Mojzes ne prosi zase, marveč za ljudstvo, ki si ga je pridobil Bog. Že med bitko z Amalečani (prim. 2 Mz 17,8-13) ali zato, da bi dosegel Marijino ozdravljenje (prim. 4 Mz 12,13-14), posreduje Mojzes s priprošnjo. A zlasti po odpadu ljudstva stoji Mojzes “na prelomu” pred Bogom (Ps 106,23), da bi rešil ljudstvo (prim. 2 Mz 32,1-34,9). Razlogi njegove molitve (priprošnja je tudi skrivnostni boj) so pozneje navdihovali drznost velikih molivcev judovskega ljudstva kakor tudi Cerkve: Bog je ljubezen, torej je pravičen in zvest; Bog ne more oporeči temu, kar je rekel, mora se spominjati svojih čudovitih del, za njegovo slavo gre, Bog ne more zapustiti tega ljudstva, ki nosi njegovo ime.

David in kraljeva molitev

2578 Molitev božjega ljudstva se je razcvetevala v senci božjega šotora, skrinje zaveze in kasneje templja. Najprej so ga učili moliti voditelji ljudstva: pastirji in preroki. Deček Samuel se je moral naučiti od svoje matere Ane, kako je treba “stati pred Gospodom” (prim. 1 Sam 1,9-18), in od duhovnika Helija, kako je treba poslušati njegovo besedo: “Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša” (1 Sam 3,9-10). Kasneje je tudi sam spoznal ceno in težo priprošnje: “Nad menoj naj nikakor ne bo ta greh zoper Gospoda, da bi nehal za vas prositi! Marveč vas hočem učiti dobro in pravo pot” (1 Sam 12,23).

2579 David je v odličnem pomenu besede kralj “po božjem srcu”, pastir, ki moli za svoje ljudstvo in v njegovem imenu; tisti, ki je s pokorščino božji volji, s hvaljenjem in skesanostjo postal zgled za molitev ljudstva. Molitev tega božjega maziljenca je zvesto oklepanje božje obljube (prim. 2 Sam 7,18-29), ljubeče in veselo zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod. V psalmih je David po navdihovanju Svetega Duha prvi prerok judovske in krščanske molitve. Molitev Kristusa, resničnega Mesija in Davidovega sina, je nato razodela in dovršila smisel te molitve.

2580 Jeruzalemski tempelj, hiša molitve, ki jo je hotel sezidati David, je delo njegovega sina Salomona. Molitev ob posvečenju templja (prim. 1 Kr 8,10-61) se opira na božjo obljubo in njegovo zavezo, na dejavno navzočnost božjega imena med svojim ljudstvom in živi spomin na velika dela ob izhodu iz Egipta. Kralj tedaj dvigne roke k nebesom in prosi Gospoda zase, za vse ljudstvo, za prihodnje rodove, za odpuščanje njih grehov in za njihove vsakdanje potrebe, da bi vsi narodi vedeli, da je on edini Bog in da je srce njegovega ljudstva v celoti njegovo.

Elija, preroki in spreobrnjenje srca

2581 Tempelj bi moral biti za božje ljudstvo kraj njegove vzgoje za molitev: romanja, prazniki, klavne daritve, večerno darovanje, zažiganje kadila, “položni” hlebi, vsa ta znamenja svetosti in slave neskončno vzvišenega in povsem bližnjega Boga so bila pozivi in pota k molitvi. A ritualizem (pozunanjeno obredje) je ljudstvo pogosto potegnilo v preveč zunanje bogočastje. Potrebna je bila vzgoja vere, spreobrnjenje srca. To je bilo poslanstvo prerokov pred izgnanstvom in po njem.

2582 Elija je oče prerokov, “iz rodu tistih, ki iščejo Jakobovega Boga, ki iščejo njegovo obličje” (prim. Ps 24,6). Njegovo ime, “Gospod je moj Bog”, naznanja klic ljudstva v odgovor na njegovo molitev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,39). Sv. Jakob opozarja nanj, da bi nas spodbudil k molitvi: “Veliko premore goreča molitev pravičnega” (Jak 5,16b-18).

2583 Potem ko se je v samoti ob potoku Keritu naučil usmiljenja, nauči vdovo iz Sarepte verovati v božjo besedo; in to vero potrdi s svojo gorečo molitvijo: Bog obudi k življenju vdovinega otroka (prim. 1 Kr 17,7-24).

Ob daritvi na gori Karmel, odločilni preizkušnji za vero božjega ljudstva, použije na Elijevo prošnjo Gospodov ogenj žgalno daritev, “ob času, ko se daruje večerna daritev”. “Usliši me, Gospod, usliši me!” so Elijeve besede, ki jih vzhodne liturgije povzemajo v evharistični epiklezi (v klicanju k Svetemu Duhu) (prim. 1 Kr 18,20-39).

Ko se končno Elija zopet vrača v puščavo naproti kraju, kjer se je živi in pravi Bog razodel svojemu ljudstvu, se kakor Mojzes zateče v “votlino skale” do trenutka, ko “gre mimo” skrivnostna navzočnost Boga (prim. 1 Kr 19,1-14; 2 Mz 33,19-23). A šele na gori spremenjenja se bo razkril On, čigar obličje tako želita videti (prim. Lk 9,30-35): spoznanje božjega veličastva sije na obrazu Kristusa, križanega in vstalega (prim. 2 Kor 4,6).

2584 V srečevanju “z Bogom iz obličja v obličje” črpajo preroki luč in moč za svoje poslanstvo. Njihova molitev ni beg pred nevernim svetom, temveč poslušanje božje besede, včasih prerekanje ali tožba, vedno pa priprošnja, ki pričakuje in pripravlja poseg Boga rešitelja, Gospoda zgodovine (prim. Am 7,2.5; Iz 6,5.8.11; Jer 1,6; 15,15-18; 20,7-18).

Psalmi, molitev na shodu

2585 Od Davida do Mesijevega prihoda vsebujejo svete knjige molitvena besedila, ki pričujejo, kako se je poglabljala molitev zase in za druge (prim. Ezd 9,6-15; Neh 1,4-11; Jon 2,3-10; Tob 3,11-16; Jdt 9,2-14). Psalme (ali “hvalnice”), ki so mojstrovina molitve v stari zavezi, so polagoma zbrali v zbirko petih knjig.

2586 Psalmi nahranjajo in izražajo molitev božjega ljudstva, ki se za velike praznike zbira v Jeruzalemu in vsako soboto v shodnicah. Ta molitev je neločljivo osebna in skupnostna; tiče se tistih, ki molijo, in vseh ljudi; dviga se iz Svete dežele in iz skupnosti v diaspori, a zajema vse stvarstvo; v spomin kliče rešilne dogodke iz preteklosti in se razprostranja do dovršitve zgodovine; spominja se že uresničenih božjih obljub in pričakuje Mesija, ki jih bo dokončno spolnil. Moljeni in spolnjeni v Kristusu ostanejo psalmi bistveni za molitev njegove Cerkve (prim. UMB 100-109).

2587 Psalterij je knjiga, kjer božja beseda postane človekova molitev. V drugih knjigah Stare zaveze “besede oznanjajo božja dela” (za ljudi) “in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost” (BR 2). Psalmistove besede, pete za Boga, izražajo v psalteriju odrešenjska božja dela. Isti Duh navdihuje božje delo in človekov odgovor. Kristus je nato oboje zedinil. V njem nas psalmi nenehno učijo moliti.

2588 Mnogolični izrazi molitve psalmov so se izoblikovali hkrati v tempeljskem bogoslužju in človekovem srcu. Naj gre za hvalnico Bogu, za molitev v stiski ali za zahvalo, za posameznikovo ali skupnostno prošnjo, za kraljevski ali romarski spev ali za modrostno premišljevanje, so psalmi ogledalo čudovitih božjih del v zgodovini božjega ljudstva in človeških razmer, ki jih preživlja psalmist. Psalm lahko odseva dogodek preteklosti, a je tako trezen, da ga morejo iskreno moliti ljudje vseh slojev in časov.

2589 Psalme prežemajo stalne poteze: preprostost in spontanost molitve, hrepenenje po samem Bogu prek vsega in z vsem, kar je dobrega v božjem stvarstvu; neugoden položaj verujočega, ki je v svoji prednostni ljubezni do Gospoda izpostavljen množici sovražnikov ter skušnjav; in v pričakovanju, kaj bo storil zvesti Bog, gotovost glede njegove ljubezni in predanost njegovi volji. Molitev psalmov vedno preveva in prežema hvaljenje in zato naslov te zbirke ustreza tistemu, kar nam daje na voljo: “Hvalnice”. Namenjena bogočastju shoda nam ta zbirka daje slišati poziv k molitvi in v odgovor nanj prepeva: “Hallelu-Jah” (aleluja), “Hvalite Gospoda”!

Kaj je boljšega kakor psalm? Zato David zelo dobro pove: “Hvalite Gospoda, kajti psalm je nekaj dobrega: prepevajte našemu Bogu prijetno in lepo hvalnico!” In to je res. Psalm je namreč poveličevanje, ki ga izreka ljudstvo, hvalnica Bogu, ki jo pojejo na shodu zbrani, ploskanje vseh, beseda, ki jo izreka vesoljstvo, glas Cerkve, blagoglasno izpovedovanje vere … (sv. Ambrož, Psal. 1,9).

NA KRATKO

2590 “Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za primerne dobrine” (sv. Janez Damaščan, f. o. 3,24).

2591 Bog vsakega človeka neutrudljivo kliče k skrivnostnemu srečanju z Njim. Molitev spremlja vso odrešenjsko zgodovino kot medsebojno klicanje med Bogom in človekom.

2592 Abrahamova in Jakobova molitev se kaže kot boj vere v zaupanju v božjo zvestobo in v gotovosti glede zmage, ki je obljubljena vztrajnosti.

2593 Mojzesova molitev je odgovarjanje na pobudo živega Boga, ki hoče rešiti svoje ljudstvo. Ta molitev je predpodoba priprošnje edinega srednika Jezusa Kristusa.

2594 Molitev božjega ljudstva se razcveteva v senci božjega šotora, skrinje zaveze in templja, ob vodstvu pastirjev (duhovnikov), zlasti kralja Davida, in prerokov.

2595 Preroki pozivajo k spreobrnjenju srca in ob vsem gorečem iskanju božjega obličja – kakor to dela na primer Elija – s priprošnjo posredujejo za ljudstvo.

2596 Psalmi so mojstrovina molitve v Stari zavezi. V njih sta dve neločljivi sestavini: osebna in skupnostna. Psalmi se raztezajo na vse razsežnosti zgodovine, ko kličejo v spomin že izpolnjene božje obljube in budijo upanje na Mesijev prihod.

2597 Moljeni in spolnjeni v Kristusu so psalmi bistvena in trajna prvina molitve njegove Cerkve. Primerni so za ljudi vseh slojev in vseh časov.