Bog se daje spoznati od vsega začetka

54 “Bog, ki z Besedo vse ustvarja in ohranjuje, daje ljudem po ustvarjenih bitjih trajno pričevanje o sebi. Ker pa je hotel odpreti pot do nadnaravnega zveličanja, je povrh tega že v začetku razodel samega sebe prastaršem” (BR 3). Povabil jih je k notranjemu občestvu s seboj samim in jih odel s sijočo milostjo in pravičnostjo.

55 Z grehom naših prastaršev to razodetje ni bilo prekinjeno. “Po njihovem padcu je (Bog) v njih z obljubo odrešenja prebudil upanje na zveličanje. Nenehno je skrbel za človeški rod, da bi podelil večno življenje vsem, ki vztrajno v dobrih delih iščejo odrešenje” (BR 3).
Ko je z nepokorščino zapravil tvoje prijateljstvo in je nad njim zagospodovala smrt, ga vendarle nisi zapustil. (...) Znova in znova si sklenil zavezo z njim (RiM, 4. evh. molitev, 118).

Zaveza z Noetom

56 Ko je bila z grehom raztrgana edinost človeškega rodu, je Bog najprej skušal rešiti človeštvo prek vsakega od njegovih delov. Zaveza z Noetom po potopu (prim. 1 Mz 9,9) izraža načelo božje ojkonomije v razmerju do “narodov”, se pravi do ljudi, razporejenih po “svojih pokrajinah, vsako ljudstvo po svojem jeziku, po rodovih in rodovnih zvezah” (1 Mz 10,5; prim. 10,20-31).

57 Ta hkrati kozmični, socialni in religiozni red mnoštva narodov (prim. Apd 17,26-27), ki ga je božja previdnost zaupala varstvu angelov (prim. 5 Mz 4,19; 32,8), ima za svoj namen omejiti napuh padlega človeštva, ki bi si, enodušno v hudobiji (prim. Mdr 10,5), samo hotelo zgraditi svojo edinost po načinu Babilona (prim. 1 Mz 11,4-6). Toda zaradi greha (prim. Rim 1,18-25) to začasno ojkonomijo nenehno ogrožata s pogansko pokvarjenostjo tako mnogoboštvo kakor malikovanje naroda in njegovega poglavarja.

58 Zaveza z Noetom je v veljavi tako dolgo, dokler traja čas poganov (prim. Lk 21,24), do tedaj, ko bo evangelij oznanjen vsepovsod. Sveto pismo daje čast nekaterim velikim likom “narodov”, npr. “pravičnemu Abelu”, kralju-duhovniku Melkizedeku (prim. 1 Mz 14,18), ki je Kristusova predpodoba (prim. Heb 7,3), ali pravičnemu “Noetu, Danielu in Jobu” (Ezk 14,14). Tako Sveto pismo pokaže, kakšno višino svetosti morejo deseči tisti, ki živijo v skladu z Noetovo zavezo v pričakovanju, da Kristus “zbere v edinosti vse razkropljene božje otroke” (Jn 11,52).

Bog izvoli Abrahama

59 Da bi zbral razkropljeno človeštvo, si Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide “iz svoje dežele in od svoje rodovine in od hiše svojega očeta” (1 Mz 12,1), da bo iz njega naredil Abrahama, to se pravi “očeta mnogih narodov” (1 Mz 17,5): “In v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje” (1 Mz 12,3 LXX; prim. Gal 3,8).

60 Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane obljube, izvoljeno ljudstvo (prim. Rim 11,28), poklicano, da pripravi veliki dan, ko bodo vsi božji otroci zbrani v enoti Cerkve (prim. Jn 11,52; 10,16); to ljudstvo bo korenina, na katero bodo vcepljeni pogani, ki bodo sprejeli vero (prim. Rim 11,17-18.24).

61 Očaki in preroki in druge starozavezne osebnosti in liki so bili in bodo zmeraj češčeni kot svetniki v vseh bogoslužnih izročilih Cerkve.

Bog oblikuje svoje ljudstvo Izraela

62 V času po očakih je Bog z rešitvijo iz egiptovske sužnosti izoblikoval Izraela kot svoje ljudstvo. Z njim je sklenil sinajsko zavezo in mu po Mojzesu dal svojo postavo, zato da bi Izrael Boga priznaval in mu služil kot edinemu živemu in pravemu Bogu, skrbnemu Očetu in pravičnemu sodniku, in da bi pričakoval obljubljenega Odrešenika (prim. BR 3).

63 Izrael je duhovniško božje ljudstvo (prim. 2 Mz 19,6), ki “se imenuje po Gospodovem imenu” (5 Mz 28,10). To je ljudstvo tistih, “ki jim je Gospod, naš Bog, najprej govoril” (RiM, veliki petek 13: prošnje za vse potrebe VI), ljudstvo “starejših bratov” v Abrahamovi veri.

64 Po prerokih Bog oblikuje svoje ljudstvo v upanju na odrešenje, v pričakovanju nove in večne zaveze, namenjene vsem ljudem (prim. Iz 2,2-4), zaveze, ki bo zapisana v srcih (prim. Jer 31,31-34; Heb 10,16). Preroki naznanjajo korenito odrešenje božjega ljudstva, očiščenje od vseh njegovih nezvestob (prim. Ezk 36), odrešenje, ki bo vključevalo vse narode (prim. Iz 49,5-6; 53,11). Nosilci tega upanja bodo predvsem Gospodovi ubogi in ponižni (prim. Sof 2,3). Svete žene, kakor so Sara, Rebeka, Rahela, Marija, Debora, Ana, Judita in Estera, so ohranjale živo upanje na odrešenje Izraela. Najčistejši lik med njimi je Marija (prim. Lk 1,38).