374 Prvi človek ni bil samo ustvarjen kot dober, ampak je bil postavljen v takšno prijateljstvo s svojim Stvarnikom in v harmonijo sam s seboj ter s stvarstvom okoli sebe, da bo to troje preseženo šele s slavo novega stvarjenja v Kristusu.
375 Ko Cerkev avtentično razlaga simbolizem svetopisemske govorice v luči Nove zaveze in izročila, uči, da so naši prvi starši Adam in Eva bili postavljeni v stanje prvotne “svetosti in pravičnosti” (tridentinski koncil: DS 1511). Ta milost prvotne svetosti je bila “deležnost pri božjem življenju” (C 2).
376 Z izžarevanjem te milosti so bile okrepljene vse razsežnosti človekovega življenja. Dokler je človek ostal v intimnosti z Bogom, mu ni bilo potrebno ne umreti (prim. 1 Mz 2,17; 3,19) ne trpeti (prim. 1 Mz 3,16). Notranja harmonija (skladje) človeške osebe, harmonija med možem in ženo (prim. 1 Mz 2,25), končno harmonija med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom je sestavljala stanje, ki ga imenujemo “prvotna pravičnost”.
377 “Gospostvo” nad svetom, ki jo je Bog podelil človeku od začetka, se je uresničevalo predvsem pri človeku samem kot obvladovanje samega sebe. Človek je bil neokrnjen in urejen v vsem svojem bitju, ker je bil prost trojnega poželenja (prim. 1 Jn 2,16), ki ga usužnjuje čutnim nasladam, pohlepu po zemeljskih dobrinah in uveljavljanju samega sebe v nasprotju z ukazi razuma.
378 Znamenje zaupnosti z Bogom je v tem, da Bog postavi človeka v vrt (prim. 1 Mz 2,8), v katerem živi, “da bi ga obdeloval in varoval” (1 Mz 2,15): delo ni kazen (prim. 1 Mz 3,17-19), temveč sodelovanje moža in žene z Bogom pri izpopolnjevanju vidnega stvarstva.
379 To je vsa tista harmonija prvotne pravičnosti, ki je bila po božjem načrtu predvidena za človeka in je bila nato izgubljena z grehom naših prvih staršev.
NA KRATKO
380 “Sveti Oče, (...) človeka si naredil po svoji podobi in mu izročil skrb za vesoljni svet; vsem stvarem naj bi gospodoval, služil pa samo tebi, svojemu Stvarniku” (RiM, 4. evharistična molitev, 118).
381 človek je vnaprej določen, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu – “podobi nevidnega Boga” (Kol 1,15) – da bi tako Kristus bil prvorojenec med mnogimi brati in sestrami (prim. Ef 1,3-6; Rim 8,29).
382 človek je “corpore et anima unus – enota iz duše in telesa” (CS 14,1). Nauk vere trdi, da duhovno in neumrljivo dušo neposredno ustvari Bog.
383 “Toda Bog ni ustvaril človeka samega: že od začetka ju je ustvaril moža in ženo (1 Mz 1,27). Njuna medsebojna zveza sestavlja prvo obliko občestva oseb” (CS 12,4).
384 Razodetje nam daje spoznati stanje prvotne svetosti in pravičnosti moža in žene pred grehom: iz njunega prijateljstva z Bogom je pritekala sreča njunega bivanja v raju.