282 Kateheza o stvarjenju je bistvenega pomena. Tiče se temeljev človeškega in krščanskega življenja. Razjasnjuje namreč odgovor krščanske vere na osnovno vprašanje, ki so si ga postavljali ljudje vseh časov: “Odkod prihajamo?” “Kam gremo?” “Kateri je naš izvor?” “Kateri je naš cilj?” “Odkod prihaja in kam gre vse to, kar biva?” Obe vprašanji, vprašanje izvora in vprašanje cilja, sta neločljivi. Sta odločilni za smisel življenja in življenjsko usmerjanje vsega našega dejanja in nehanja.

283 Vprašanje o izvoru sveta in človeka je predmet številnih znanstvenih raziskav, ki so čudovito obogatila naše znanje o starosti in prostranosti vesoljstva, o nastanku oblik življenja, o pojavu človeka. Ta odkritja nas toliko bolj vabijo k občudovanju veličine Stvarnika, k zahvaljevanju za vsa njegova dela in za razumnost ter modrost, ki jo daje učenjakom ter raziskovalcem. S Salomonom morejo le-ti reči: “On mi je dal resnično spoznanje stvari, da bi poznal uredbo sveta in moč prvin (...) zakaj umetnica vsega, Modrost, me je poučila!” (Mdr 7,17-21).

284 Velikemu zanimanju za te raziskave daje močno spodbudo vprašanje, ki je drugačnega reda in ki sega onkraj področja, lastnega naravnim znanostim. Ne gre samo za to, da vemo, kdaj in kako je materialno nastal kozmos, tudi ne kdaj se je pojavil človek, temveč za to, da odkrijemo, kakšen je smisel takšnega izvora: ali ga obvladuje naključje, slepa usoda, brezimna nujnost, ali pa transcendentno, razumno in dobro Bitje, katero imenujemo Bog. In če svet prihaja iz božje modrosti in dobrote, čemu potem zlo? Odkod prihaja? Kdo je zanj odgovoren? Ali obstaja osvoboditev od tega zla?

285 Od vsega začetka je bila krščanska vera soočena s takimi odgovori na vprašanje o izvoru, ki so se razlikovali od njenega odgovora. Tako najdemo v starih verstvih in kulturah številne mite o izvoru sveta. Nekateri filozofi so rekli, da je vse Bog, da je svet Bog, ali da je nastajanje sveta nastajanje Boga (panteizem); drugi so menili, da je svet nujna emanacija (izliv) Boga, emanacija, ki priteka iz studenca in se zopet vrača vanj; spet drugi so zatrjevali obstoj in nenehni medsebojni boj dveh večnih počel, dobrega in zlega, luči in teme (dualizem, maniheizem); po nekaterih izmed teh pojmovanj bi bil svet (vsaj materialni svet) nekaj zlega, proizvod propada, in bi ga bilo torej treba zavreči ali preseči (gnoza); drugi dopuščajo, da je bil svet ustvarjen od Boga, vendar na način urarja, ki enkrat narejeno uro prepusti njej sami (deizem); drugi končno ne sprejemajo nobenega transcendentnega izvora sveta, temveč vidijo v njem samo igro materije, ki da je vedno obstajala (materializem). Vsi ti poskusi pričajo, da je vprašanje o izvoru trajno in vsepovsod pereče. To iskanje je človeku lastno.

286 človekovo umovanje sicer more najti odgovor na vprašanje o izvoru. Kajti obstoj Boga Stvarnika je mogoče z gotovostjo spoznati z lučjo človeškega razuma iz njegovih del (prim. DS 3026), četudi je to spoznanje često zatemnjeno in popačeno z zmoto. Zato vera prihaja, da potrjuje in razsvetljuje razum v pravilnem umevanju te resnice: “Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo besedo, tako da je vidni svet nastal iz tega, kar se ne vidi” (Heb 11,3).

287 Resnica o stvarjenju je tako pomembna za celotno človeško življenje, da je Bog v svoji dobrotljivosti hotel razodeti svojemu ljudstvu vse tisto, s čimer je omogočeno zveličavno spoznanje, ki se nanaša na to resnico. Onkraj človekovega naravnega spoznanja o Stvarniku (prim. Apd 17,24-29; Rim 1,19- 20) je Bog Izraelu polagoma razodeval skrivnost stvarjenja. On, ki je izbral očake, ki je izpeljal Izraela iz Egipta in ki je s tem, da ga je izvolil, Izraela “ustvaril in upodobil” (prim. Iz 43,1), se razodeva kot tisti, ki mu pripadajo vsa ljudstva na zemlji in vsa zemlja, kot tisti, ki je sam “naredil nebo in zemljo” (Ps 115,15; 124,8; 134,3).

288 Tako je razodetje o stvarjenju neločljivo od razodetja in realiziranja zaveze edinega Boga s svojim ljudstvom. Stvarjenje je razodeto kot prvi korak k zavezi, kot prvo in vesoljno pričevanje o vsemogočni božji ljubezni (prim. 1 Mz 15,5; Jer 33,19-26). Tako se resnica o stvarjenju izraža z rastočo močjo v oznanilu prerokov (prim. Iz 44,24), v molitvi psalmov (prim. Ps 104) in liturgije, v modrostnem razmišljanju (prim. Prg 8,22-31) izvoljenega ljudstva.

289 Med vsemi besedami Svetega pisma o stvarjenju zavzemajo tri prva poglavja 1. Mojzesove knjige edinstveno mesto. Z literarnega vidika morejo ta besedila prihajati iz različnih izvirov. Navdihnjeni avtorji so jih postavili na začetek Svetega pisma, tako da v svoji slovesni govorici izražajo resnice o stvarstvu, o njegovem izvoru in njegovem cilju v Bogu, o njegovem redu in njegovi dobrosti, o človekovi poklicanosti, končno o drami greha in o upanju na odrešenje. Če jih beremo v Kristusovi luči, v enoti Svetega pisma in v živem izročilu Cerkve, ostanejo te besede glavni vir kateheze o skrivnostih “začetka”: o stvarjenju, o padcu, o obljubi odrešenja.