797 “Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev” (sv. Avguštin, serm. 267,4). “Ta Kristusov Duh kot nevidno počelo povezuje vse dele telesa tako medsebojno kakor tudi z vzvišeno glavo. Saj je ta Duh ves v glavi, ves v telesu, ves v posameznih udih” (Pij XII., okr. “Mystici corporis”: DS 3808). Po delovanju Svetega Duha je Cerkev “svetišče živega Boga” (2 Kor 6,15; prim. 1 Kor 3,16-17; Ef 2,21):
Cerkvi sami je bil zaupan “Dar Boga samega” ... Vanjo je bilo položeno občestvo s Kristusom, se pravi Sveti Duh, poroštvo netrohljivosti, potrditev naše vere in lestev našega dviganja k Bogu … Kajti kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost (sv. Irenej, haer. 3,24,1).
798 Sveti Duh je “Začetnik vsake življenjske in resnično zveličavne dejavnosti v vsehrazličnih delih telesa” (Pij XII., okr. “Mystici corporis”: DS 3808). Sveti Duh na mnogotere načine deluje na graditev celotnega telesa v ljubezni (prim. Ef 4,16): v zvezi z božjo besedo, ki “ima moč, da dvigne” verujoče (Apd 20,32); v zvezi s krstom, po katerem oblikuje Kristusovo telo (prim. 1 Kor 12,13); po zakramentih, ki dajejo Kristusovim udom rast in jih ozdravljajo po apostolom podeljeni “milosti, ki se odlikuje med njegovimi darovi” (C 7); po krepostih, ki store, da izvršujemo dobra dela, končno po mnogoterih posebnih milostih (imenovanih “karizme”), s katerimi vernike “usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve” (C 12; prim. LA 3).
Karizme
799 Karizme – tako izredne kakor preproste in skromne – so milosti Svetega Duha, ki imajo ali neposredno ali posredno, cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta.
800 Karizme je treba sprejemati s hvaležnostjo; to velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve. Karizme so namreč čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolata in za svetost vsega Kristusovega telesa; seveda pod pogojem, da gre za darove, ki resnično prihajajo od Svetega Duha, in se uporabljajo in izvršujejo tako, kakor se v polnosti sklada s pristnimi pobudami prav istega Duha, to se pravi v skladu z ljubeznijo, resničnim merilom za karizme (prim. 1 Kor 13).
801 V tem smislu se pokaže, da je vedno potrebno tudi razločevanje karizem. Nobena karizma ne odvezuje od upoštevanja pastirjev Cerkve in od podrejanja tem pastirjem. “Njim gre posebej naloga, da ne ugašajo Duha, ampak vse preskušajo in, kar je dobro, ohranijo” (C 12), da bi tako vse karizme v svoji raznovrstnosti in medsebojnem dopolnjevanju sodelovale za “skupni blagor” (1 Kor 12,7) (prim. C 30; CL 24).
NA KRATKO
802 “Kristus Jezus je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse krivičnosti in nas zase očistil kot izvoljeno ljudstvo” (Tit 2,14).
803 “Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za božjo last” (1 Pt 2,9).
804 V božje ljudstvo človek vstopi z vero in krstom. “Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu” (C 13), da bi v Kristusu “ljudje sestavljali eno družino in eno božje ljudstvo” (M 1).
805 Cerkev je Kristusovo telo. Po Duhu in njegovem delovanju v zakramentih, predvsem evharistiji, umrli in vstali Kristus napravlja skupnost verujočih za svoje telo.
806 V enoti tega telesa obstaja različnost udov in nalog. Vsi udje so povezani eni z drugimi, posebno s tistimi, ki trpijo ter so ubogi in preganjani.
807 Cerkev je telo, kateremu je Kristus glava: Cerkev živi iz njega, v njem in zanj; on živi z njo in v njej.
808 Cerkev je Kristusova nevesta: Kristus jo je ljubil in dal zanjo sam sebe. Očistil jo je s svojo krvjo. Naredil jo je za rodovitno mater vseh božjih otrok.
809 Cerkev je svetišče Svetega Duha. Duh je kakor duša skrivnostnega telesa, počelo njenega življenja, enote v različnosti ter bogastva njenih darov in karizem.
810 “Tako vesoljna Cerkev stopa pred nas kot 'ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha’ (sv. Ciprijan)” (C 4).