1122 Kristus je poslal svoje apostole, da bi “v njegovem imenu … oznanjali vsem narodom spreobrnjenje … v odpuščanje grehov” (Lk 24,47). “Naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). Poslanstvo krščevanja, torej zakramentalno poslanstvo, je vključeno v poslanstvu evangeliziranja, kajti na zakrament je človeka treba pripraviti z božjo besedo in z vero, ki je pritrditev tej besedi:

Božje ljudstvo se najprej zbira po besedi živega Boga … V občestvu kristjanov se … zahteva oznanjevanje besede pri delitvi zakramentov; saj gre tu za zakramente vere, ki se z besedo rodi in v njej dobiva hrano (D 4).

1123 “Zakramenti so naravnani na posvečevanje ljudi, na graditev Kristusovega telesa in na božje češčenje; kot znamenja pa imajo tudi nalogo poučevanja. Vero zakramenti ne le predpostavljajo, ampak jo z besedami in rečmi tudi hranijo, krepijo in izražajo – zato se imenujejo zakramenti vere” (B 59).

1124 Vera Cerkve obstaja predhodno pred vero vernika, ki je povabljen, da jo sprejme. Kadar Cerkev obhaja zakramente, izpoveduje od apostolov prejeto vero. Odtod stari rek: “lex orandi, lex credendi” (ali: “legem credendi lex statuat supplicandi”, po Prosperju Akvitanskemu, ep. 217, 5. stol.). Postava molitve je postava verovanja. Cerkev veruje tako, kakor moli. Liturgija je sestavna prvina svetega in živega izročila (prim. BR 8).

1125 Zato nobenega zakramentalnega obreda ni mogoče modificirati ali z njim manipulirati po volji delivca ali skupnosti. Celo najvišja oblast v Cerkvi ne more po svoji volji spreminjati liturgije, temveč samo v poslušnosti vere in v religioznem spoštovanju do skrivnosti liturgije.

1126 Ker zakramenti vrh tega izražajo in razvijajo občestvo vere v Cerkvi, je načelo lex orandi eden od bistvenih kriterijev za dialog, ki si prizadeva za vzpostavitev edinosti kristjanov (prim. E 2 in 15).