Priprave

522 Prihod Božjega Sina na zemljo je tako neizmeren dogodek, da ga je Bog hotel pripravljati stoletja. Obrede in daritve, predpodobe in simbole “prve zaveze” (Heb 9,15) – vse naravnava h Kristusu; naznanja ga po ustih prerokov, ki sledijo drug drugemu v Izraelu. Z druge strani pa prebuja v srcu poganov zastrto pričakovanje tega prihoda.

523 Sveti Janez Krstnik je neposredni Gospodov predhodnik (prim. Apd 13,24), poslan, da mu pripravi pot (prim. Mt 3,3). Kot “prerok Najvišjega” (Lk 1,76) presega vse preroke (prim. Lk 7,26), je zadnji izmed njih (prim. Mt 11,13) in začenja evangelij (prim. Apd 1,22; Lk 16,16); Janez Krstnik pozdravlja Kristusov prihod že v telesu svoje matere (prim. Lk 1,41) in njegovo veselje je biti “prijatelj ženina” (Jn 3,29), katerega označi kot “božje jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29). Pred Jezusom hodi “z Elijevim duhom in močjo” (Lk 1,17) in pričuje zanj s svojim oznanjevanjem, svojim krstom spreobrnjenja in končno svojim mučeništvom (prim. Mr 6,17-29).

524 Ko Cerkev vsako leto obhaja adventno bogoslužje, udejanja to pričakovanje Mesija: ko se verniki povezujejo z dolgo pripravo na prvi Odrešenikov prihod, obnavljajo goreče hrepenenje po njegovem drugem prihodu (prim. Raz 22,17). Z obhajanjem predhodnikovega rojstva in mučeništva se Cerkev združuje z njegovo željo: “On mora rasti, jaz pa se manjšati” (Jn 3,30).

Božična skrivnost

525 Jezus se je rodil v nizkosti hleva, v ubožni družini (prim. Lk 2,6-7); preprosti pastirji so prve priče dogodka. Prav v tem uboštvu se razodeva veličastvo nebes (prim. Lk 2,8-20). Cerkev neutrudno opeva slavo te noči:
Devica danes Večnega rodi na svet
in zemlja nudi Nedostopnemu votlino.
Angeli in pastirji ga hvalijo
in modri se z zvezdo odpravijo na pot;
saj Ti si nam rojen za nas,
malo dete, večni Bog!
(Kondak Romana Pevca)

526 “Postati otrok” v odnosu do Boga je pogoj za vstop v božje kraljestvo (prim. 18,3-4); zato se je treba ponižati (prim. Mt 23,12), postati majhen; še več, potrebno “se je roditi od zgoraj” (Jn 3,7), “roditi se iz Boga” (Jn 1,13), da bi “postali božji otroci” (Jn 1,12). Božična skrivnost se dopolnjuje v nas, dokler se v nas ne “upodobi” Kristus (Gal 4,19). Božič je skrivnost te “čudovite zamene”:
O admirabile commertium! Creator generis humani, animatum corpus sumens, de virgine nasci dignatus est; et procedens homo sine semine, largitus est nobis suam deitatem. (O čudovita zamenjava! Stvarnik človeškega rodu si je privzel telo in dušo in se rodil iz Device. Kot človek je prišel k nam in nam podaril svoje božanstvo”) (MB, odpev v božični osmini).

Skrivnosti Jezusovega otroštva

527 Jezusovo obrezovanje osmi dan po njegovem rojstvu (prim. Lk 2,21) je znamenje njegove včlenitve v Abrahamovo potomstvo, v ljudstvo zaveze, njegovega podvrženja postavi (prim. Gal 4,4) in njegove pripadnosti k izraelskemu bogočastju, katerega se je nato udeleževal vse svoje življenje. To znamenje je predpodoba “Kristusove obreze”, ki je krst (Kol 2,11-13).

528 Gospodovo razglašenje razodeva Jezusa kot Izraelovega Mesija, Božjega Sina in Odrešenika sveta. Z Jezusovim krstom v Jordanu in svatbo v Kani (prim. MB, odpev k magnificatu pri drugih večernicah na Gospodovo razglašenje), obhaja poklonitev “modrih”, ki so prišli z Vzhoda (Mt 2,1). V teh “modrih”, predstavnikih okoliških poganskih religij, vidi evangelij prvence narodov, ki sprejemajo veselo novico o odrešenju z učlovečenjem. Prihod modrih v Jeruzalem, da “bi se poklonili judovskemu kralju” (Mt 2,2), kaže, da v mesijanski luči Davidove zvezde iščejo v Izraelu (prim. 4 Mz 24,17; Raz 22,16) tistega, ki bo kralj narodov (prim. 4 Mz 24,17-19). Njihov prihod pomeni, da pogani ne morejo odkriti Jezusa in ga moliti kot Božjega Sina in Odrešenika sveta drugače, kakor da se obrnejo k Judom (prim. Jn 4,22) in od njih prejmejo njihovo mesijansko obljubo, kakršno vsebuje stara zaveza (prim. Mt 2,4-6). Gospodovo razglašenje razodeva, da “polnost poganov vstopa v družino očakov” (sv. Leon Veliki, serm. 23) in ji je s tem dana v delež “Israelitica dignitas” (“pravica izvoljenega naroda”: RiM, velikonočna vigilija 26, prošnja po tretjem berilu).

529 Jezusovo darovanje v templju (prim. Lk 2,22-39) ga kaže, kako kot prvorojenec pripada Gospodu (prim. 2 Mz 13,12-13). S Simeonom in Ano se celotno Izraelovo pričakovanje sreča s svojim Odrešenikom (tako bizantinsko izročilo imenuje ta dogodek). Jezus je pripoznan kot tako zelo pričakovani Mesija, “luč narodov” in “slava Izraela”, a tudi “znamenje nasprotovanja”. Meč bolečine, napovedan Mariji, naznanja ono drugo, popolno in edinstveno darovanje, darovanje na križu, ki bo prineslo odrešenje, katero je Bog “pripravil pred obličjem vseh narodov”.

530 Beg v Egipt in pokol nedolžnih otrok (prim. Mt 2,13-18) razkrivata odpor teme zoper svetlobo: “V svojo lastnino je prišla, a njeni je niso sprejeli” (Jn 1,11). Vse Kristusovo življenje je bilo v znamenju preganjanja. Skupaj z njim bodo deležni preganjanja njegovi (prim. Jn 15,20). Njegova vrnitev iz Egipta (prim. Mt 2,15) spominja na izhod /iz Egipta/ (prim. Oz 11,1) in predstavlja Jezusa kot dokončega osvoboditelja.

Skrivnosti Jezusovega skritega življenja

531 V največjem delu svojega življenja je Jezus delil položaj velikanske večine ljudi: vsakdanje življenje brez opazne veličine, življenje ročnega dela, judovsko religiozno življenje, podvrženo božji postavi (prim. Gal 4,4,), življenje v skupnosti. O vsem tem obdobju nam je razodeto, da je bil Jezus “pokoren” svojim staršem in da je “napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh” (Lk 2,51-52).

532 Jezusova ubogljivost svoji materi in svojemu očetu pred postavo je popolno izpolnjevanje četrte božje zapovedi. Je časna podoba njegove sinovske pokorščine svojemu nebeškemu Očetu. Jezusova vsakodnevna pokorščina Jožefu in Mariji je naznanjala in anticipirala pokorščino velikega četrtka: “Ne moja volja … “ (Lk 22,42). Kristusova pokorščina v vsakdanjosti skritega življenja je bila že začetek dela ponovne vzpostavitve tistega, kar je bila razdejala Adamova nepokorščina (prim. Rim 5,19).

533 Skrito nazareško življenje omogoča vsakemu človeku zedinjati se z Jezusom na najbolj vsakdanjih poteh življenja:
Nazaret je šola, kjer se najprej učimo razumeti Jezusovo življenje, je šola evangelija … Najprej nauk o molku; da v sebi obnovimo spoštovanje do molka, ki je velik in nujen pogoj duha … Dalje nauk o družinskem življenju. Nazaret naj pove, kaj je družina; kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj … Nauk o delu. Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega prizadevanja … Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega božjega brata (Pavel VI., govor 5. januarja 1964 v Nazaretu).

534 Ponovno najdenje Jezusa v templju (prim. Lk 2,41-52) je edini dogodek, ki pretrga molk evangelijev o Jezusovih skritih letih. Jezus tu daje slutiti skrivnost svoje popolne posvečenosti poslanstvu, ki izhaja iz njegovega božjega sinovstva: “Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?” Marija in Jožef “nista razumela” te besede, a v veri sta jo sprejela; Marija “pa je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu”, vsa leta, ko je Jezus ostal zakopan v molk navadnega življenja.