Enakost in razlika, ki ju hoče Bog

369 Mož in žena sta bila ustvarjena, se pravi od Boga hotena: po eni strani v popolni enakosti, kolikor sta človeški osebi, in po drugi strani v njuni biti moža in žene. “Biti mož” in “biti žena” je nekaj dobrega in hotenega od Boga: mož in žena imata neizgubljivo dostojanstvo, ki jima prihaja neposredno od Boga, njunega stvarnika (prim. 1 Mz 2,7.22). Mož in žena sta s prav istim dostojanstvom “po božji podobi”. V svoji “biti-mož” in svoji “biti-žena” odsevata stvarnikovo modrost in dobroto.

370 Bog ni po človekovi podobi. Ni ne mož ne žena. Bog je zgolj duh, v katerem ni mesta za različnost spolov. Vendar “popolnosti” moža in žene odsevajo nekaj od neskončne popolnosti Boga: popolnosti matere (prim. Iz 49,14-15; 66,13; Ps 130,2-3) in popolnosti očeta ter soproga (prim. Oz 11,1-4; Jer 3,4-19).

“Drug za drugega” – “enota v dvoje”

371 Mož in žena, ustvarjena skupaj, sta od Boga hotena kot drug za drugega. Božja beseda nam daje to razumeti na osnovi različnih potez svetega besedila. “Ni dobro človeku samemu biti. Naredim naj mu pomočnico, njemu primerno” (1 Mz 2,18). Nobena žival ne more biti človeku ta “partnerica”(1 Mz 2,19-20). Žena, ki jo je Bog “naredil” iz rebra, vzetega človeku, in ki jo je privedel k človeku, prebudi s človekove strani vzklik občudovanja, klic ljubezni in občestva: “To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa” (1 Mz 2,23). Mož odkrije ženo kot svoj drugi “jaz” iste človeškosti.

372 Mož in žena sta narejena “drug za drugega”. Ne kakor da bi ju Bog naredil le “napol”, in kot “necelotna”: ustvaril ju je za občestvo oseb, v katerem more vsakdo biti “pomoč” za drugega, ker sta hkrati enaka kot osebi (“kost iz mojih kosti …”) in komplementarna (dopolnjujoča se) kot moški in ženska. V zakonu ju Bog združuje tako, da kot “eno telo” (1 Mz 2,24) moreta predajati naprej človeško življenje: “Rodita in se množita ter napolnita zemljo” (1 Mz 1,28). Ko predajata svojim potomcem človeško življenje, tedaj mož in žena kot zakonca in starša na edinstven način sodelujeta pri Stvarnikovem delu (prim. CS 50,1).

373 V božjem načrtu sta mož in žena poklicana, da si kot božja oskrbnika podvržeta zemljo (1 Mz 1,28). Ta suverenost (vladarstvo) ne sme biti samovoljno in pokončevalno gospodovanje. Po podobi Stvarnika, ki ljubi vse, kar biva (prim. Mdr 11,24), sta mož in žena poklicana, da bi izvrševala delež pri božji previdnosti v odnosu do stvari. Odtod njuna odgovornost za svet, ki jima ga je Bog zaupal.