1878 Vsi ljudje so poklicani k istemu cilju, Bogu samemu. Obstaja neka podobnost med zedinjenjem božjih oseb in bratstvom, ki ga morajo ljudje v resnici in ljubezni vzpostaviti med seboj (prim. CS 24, 3). Ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga.

1879 Človek potrebuje družbeno življenje. To zanj ni nekaj dodatnega, temveč zahteva njegove narave. Z izmenjavanjem z drugimi, medsebojnostjo služenja in pogovorom s svojimi brati razvija človek svoje možnosti; tako odgovarja na svojo poklicanost (prim. CS 25, 1)

1880 Družba je skupnost oseb, organsko povezanih na podlagi počela edinosti, ki presega vsako izmed teh oseb. Družba kot hkrati vidno in duhovno združenje traja v času: zbira preteklost in pripravlja prihodnost. Po njej je vsak človek postavljen za “dediča”, prejema “talente”, ki bogatijo njegovo identiteto in katerih sadove je dolžan razvijati (prim. Lk 19,16.19). Čisto upravičeno dolguje vsakdo predanost skupnostim, katerim pripada, in spoštovanje oblastem, ki skrbijo za skupno blaginjo.

1881 Vsako skupnost opredeljuje njen namen in se v skladu s tem pokorava posebnim pravilom, toda “počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba” (CS 25, 1).

1882 Nekatere družbe (združenja), kakor sta družina in država, bolj neposredno ustrezajo človekovi naravi. Take družbe so človeku nujno potrebne. Da bi se pospeševala udeležba čim večjega števila ljudi pri družbenem življenju, je treba spodbujati ostvarjanje prostovoljnih združenj in ustanov “za ekonomske, kulturne, socialne, športne, rekreacijske, poklicne in politične cilje, tako znotraj političnih skupnosti kakor na svetovni ravni” (MM 60). Ta “socializacija” prav tako izraža naravno težnjo, ki priganja ljudi k medsebojnemu združevanju, da bi dosegli cilje, ki presegajo individualne sposobnosti. Takšna “socializacija” razvija človekove kvalitete, posebno še njegov čut za iniciativo in za odgovornost. Dalje pomaga zagotavljati njegove pravice (prim. CS 25, 2; CA 12).

1883 Socializacija vsebuje tudi nevarnosti. Pretirano poseganje države lahko ogrozi osebno svobodo in iniciativo. Cerkveni nauk je izdelal načelo, imenovano subsidiarnost. Po tem načelu “nadrejena družba ne sme toliko posegati v notranje življenje podrejene družbe, da ji odvzame njeno pristojnost. Višja naj jo marveč v primeru stiske podpira in ji pomaga k temu, da svoje lastno delovanje uskladi z drugimi družbenimi silami v korist skupni blaginji” (CA 48; prim. Pij XI., okr. “Quadragesimo anno”).

1884 Bog ni hotel pridržati samemu sebi izvajanje vseh moči in oblasti. Bog vsaki stvari izroča naloge, ki jih je sposobna opravljati po zmožnostih svoje narave. Ta način vladanja je treba posnemati v družbenem življenju. Božje ravnanje v vladanju sveta, ki pričuje o tolikšni obzirnosti do človeške svobode, bi moral navdihovati modrost tistih, ki vladajo človeške skupnosti. Ravnajo naj se kot služabniki božje previdnosti.

1885 Načelo subsidiarnosti nasprotuje vsem oblikam kolektivizma. To načelo začrtava meje poseganju države. Spravljati hoče v medsebojno skladje odnose med posamezniki in družbami. In teži za tem, da bi bil vzpostavljen resnično mednaroden red.