2629 Razni izrazi za prošnjo imajo v Novi zavezi bogate odtenke: prositi, moledovati, z vztrajnostjo klicati, klicati na pomoč, vpiti, kričati in celo “bojevati se v molitvah” (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). A najbolj navadna oblika te molitve – ker je najbolj spontana – je prošnja: prav s prosilno molitvijo izražamo zavest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temveč se tudi, grešniki, kakršni smo – to vemo kot kristjani – odvračamo od svojega Očeta. Prošnja je že vračanje k njemu.

2630 Nova zaveza ne vsebuje molitvenih tožb, pogostnih v Stari zavezi. Prošnjo Cerkve nosi odslej naprej v vstalem Kristusu upanje, četudi smo še v pričakovanju in se nam je treba vsak dan znova spreobračati. Krščanska prošnja izvira iz drugačne globine, iz tiste, ki jo sv. Pavel imenuje zdihovanje: zdihovanje stvarstva “v porodnih bolečinah” (Rim 8,22), pa tudi naše, “ko željno pričakujemo odrešenje svojega telesa; odrešeni smo bili namreč v upanju” (prim. Rim 8,23-24), končno “nedopovedljivo zdihovanje” samega Svetega Duha, ki “prihaja na pomoč naši slabotnosti, saj niti ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba” (Rim 8,26).

2631 Prošnja za odpuščanje je prvi vzgib prosilne molitve (prim. cestninar: “Bodi milostljiv meni grešniku,” Lk 18,13). Prošnja za odpuščanje je predhodna pravilni in čisti molitvi. Zaupljiva ponižnost nas znova postavi v luč občestva z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom in občestva enih z drugimi (prim. 1 Jn 1,7-2,2): tedaj “dobimo od njega vse, za kar ga prosimo” (1 Jn 3,22). Prošnja za odpuščanje je predhodna evharističnemu bogoslužju pa tudi osebni molitvi.

2632 Krščanska prosilna molitev se osredotoča na hrepenenje po božjem kraljestvu in na iskanje božjega kraljestva, ki prihaja, kakor je učil Jezus (prim. Mt 6,10.33; Lk 11,2.13). V prošnjah obstaja vrednostna lestvica: najprej božje kraljestvo, nato tisto, kar je potrebno za njegovo sprejetje in za sodelovanje pri njegovem prihodu. To sodelovanje pri poslanstvu Jezusa Kristusa in Svetega Duha, ki je sedaj poslanstvo Cerkve, je predmet molitve apostolske skupnosti (prim. Apd 6,6; 13,3). To je molitev sv. Pavla, apostola v odličnem pomenu besede, molitev, ki nam odkriva, kako mora božja skrb za vse cerkve prešinjati krščansko molitev (prim. Rim 10,1; Ef 1,16-23; Flp 1,9-11; Kol 1,3-6; 4,3-4.12). Z molitvijo vsak krščeni dela za prihod božjega kraljestva.

2633 Ko smo tako soudeleženi pri odrešujoči božji ljubezni, razumemo, da more vsaka potreba postati predmet prosilne molitve. Kristusu, ki je privzel vse, da bi vse odkupil, dajemo slavo s prošnjami, s katerimi se obračamo na Očeta v njegovem imenu. V tej gotovosti nas Jakob (prim. Jak 1,5-8) in Pavel spodbujata, naj molimo ob vsaki priložnosti (prim. Ef 5,20; Flp 4,6-7; Kol 3,16-17; 1 Tes 5,17-18).