1638 “Iz veljavnega zakona nastane med zakoncema vez, ki je po svoji naravi trajna in izključna; poleg tega krščanski zakon zakonca s posebnim zakramentom utrjuje in nekako posvečuje za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu” (CIC kan.1134).

Zakonska vez

1639 Privolitev, s katero se ženin in nevesta medsebojno dasta in sprejmeta, zapečati Bog sam (prim. Mr 10,9). Tako iz njune zaveze “nastane tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova” (CS 48,1). Zaveza med zakonci je pritegnjena v zavezo Boga z ljudmi: “Prava zakonska ljubezen je povzeta v božjo ljubezen” (CS 48,2).

1640 Zakonsko vez vzpostavi torej Bog sam, tako da sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more nikoli biti razvezan. Ta vez, ki izhaja iz svobodnega dejanja poročencev in iz izvršitve zakona, je stvarnost, ki je odslej nepreklicna in pričenja zavezo, za katero jamči božja zvestoba sama. In ni v moči Cerkve, da bi se izrekla proti tej ureditvi božje modrosti (prim. CIC kan. 1141).

Milost zakramenta zakona

1641 “V svojem življenjskem stanu in v svojem lastnem redu imajo (krščanski zakonci) svoj lastni dar v božjem ljudstvu” (C 11). Ta milost, lastna zakramentu zakona, je namenjena spopolnjevanju ljubezni zakoncev in utrjevanju njihove nerazvezljive enote. Po tej milosti “si v zakonskem življenju in pri sprejemanju in vzgajanju otrok med seboj pomagajo k svetosti” (C 11, prim. C 41).

1642 Kristus je vir te milosti. “Kakor je namreč nekoč Bog z zavezo ljubezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona” (CS 48, 2). In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, da bi si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega (prim. Gal 6,2), da bi se “iz spoštovanja do Kristusa drug drugemu podrejali” (Ef 5,21) in se ljubili z nadnaravno, rahločutno in rodovitno ljubeznijo. V radostih njihove ljubezni in družinskega življenja jim daje že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe:

Kako bi mogel opisati srečo tistega zakona, ki ga Cerkev združuje, evharistična daritev potrjuje in blagoslov zaznamuje, ki ga angeli oznanjajo in nebeški Oče priznava? Kakšen jarem: dva verujoča, združena v enem upanju, v eni želji, v eni obliki življenja, v enem služenju; otroka enega Očeta, služabnika enega Gospoda! Nikakršne ločenosti v duhu, nikakršne v mesu, temveč zares dva v enem mesu. Kjer je meso eno, je eden tudi duh” (Tertulijan, ux. 2,9; prim. FC 13).