2803 Potem ko nas je sinovski Duh postavil v navzočnost Boga, našega Očeta, da bi ga molili, ljubili in “blagoslavljali” (hvalili), nam daje, da se iz naših src dvigne sedem prošenj, sedem blagoslovov. Prve tri, ki so bolj “teologalne” (k Bogu naravnane), nas pritegnejo k Očetovi slavi; zadnje štiri, ki so kakor pota k njemu, izročajo našo bedo njegovi milosti. “Brezno kliče breznu” (Ps 42,8).

2804 Prvi val nas ponese k njemu, za njega: tvoje ime, tvoje kraljestvo, tvoja volja! Prav to je lastno ljubezni, da mislimo najprej na tistega, ki ga ljubimo. V vsaki od teh treh prošenj ne imenujemo “nas” samih, marveč nas prevzema “goreče hrepenenje”, celo “koprnenje” ljubljenega Sina po slavi njegovega Očeta (prim. Lk 22,14; 12,50): “Posvečeno bodi … Pridi … Zgodi se …”: te tri prošnje so že uslišane v daritvi Kristusa Odrešenika, a se obračajo odslej v upanju naproti svoji končni spolnitvi, dokler Bog ni še vse v vseh (prim. 1 Kor 15,28).

2805 Drugi val prošenj se odvija v smeri nekaterih evharističnih epiklez (prošenj za Svetega Duha): ta val je darovanje naših pričakovanj in priteguje pogled Očeta usmiljenja. Dviga se iz nas in se nas tiče že sedaj, na tem svetu: “daj nam … odpusti nam … ne vpelji nas … reši nas.” Četrta in peta prošnja se tičeta našega življenja kot takega, bodisi z ozirom na hranjenje bodisi z ozirom na zdravljenje od greha; dve zadnji se tičeta našega boja za zmago življenja, samega molitvenega boja.

2806 S prvimi tremi prošnjami se utrjujemo v veri, se napolnjujemo z upanjem in se razvnemamo v ljubezni. Kot ustvarjena bitja in še grešniki moramo prositi za nas, tisti “nas” po merah sveta in zgodovine, ki ga ponudimo neizmerni ljubezni našega Boga. Kajti naš Oče izpolnjuje svoj načrt odrešenja za nas in za ves svet po imenu svojega Kristusa in kraljevanju svojega Svetega Duha