Maša vseh časov

1345 Že iz drugega stoletja imamo pričevanje sv. Justina Mučenca o glavnih potezah odvijanja obhajanja evharistije. Vse do naših dni so ostale iste za vse velike liturgične družine. Tole piše okoli l. 155, da bi poganskemu cesarju Antoninu Piju (138-161) razložil, kaj delajo kristjani:

/Na dan, ki se imenuje dan sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih.
Prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno.
Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzoče, naj posnemamo lepe nauke.
Nato vsi hkrati vstanemo in molimo/ za nas same … in za vse druge kjerkoli so, da bi mi bili pravični po našem življenju in naših dejanjih in zvesti zapovedim in da bi tako dosegli večno zveličanje.
Ko se molitve končajo, poljubimo drug drugega.
Ko nehamo moliti, prineso tistemu, ki predseduje bratom, kruh in kelih pomešane vode in vina.
Ta jih vzame in izreče hvalnico in slavo Očetu vsega stvarstva po imenu Sina in Svetega Duha ter se dolgo zahvaljuje (grško = eucharistian) za vse, za to, da nas je imel za vredne teh darov.
Ko je končal molitve in zahvaljevanja, tedaj vse navzoče ljudstvo zakliče: Amen.
Ko se je tisti, ki predseduje, zahvalil in je ljudstvo odgovorilo, tedaj oni, ki jim pri nas pravimo diakoni razdelijo vsem, ki so navzoči, “evharistiziran” kruh, vino in vodo ter ponesejo od tega odsotnim (sv. Justin, Apol. 1,65 /besedilo v oklepaju je iz 67. pogl./).

1346 Evharistično bogoslužje poteka po temeljni notranji zgradbi (strukturi), ki se je skozi stoletja ohranila prav do nas. Razvija se v dveh poglavitnih delih, ki sestavljata temeljno enoto: – zbiranje, besedno bogoslužje z berili, homilijo in prošnjami za vse potrebe; – evharistično bogoslužje, s prinosom kruha in vina, posvetilno zahvalo in obhajilom.
Besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje sestavljata skupaj “eno samo bogoslužno dejanje” (B 56); kajti miza, pripravljena za nas v evharistiji, je hkrati miza božje besede in miza Gospodovega telesa (prim. BR 21).

1347 Ali ni tako potekal velikonočni obed vstalega Jezusa s svojima učencema: po poti jima je razlagal Sveto pismo, potem je sedel z njima za mizo, “vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in ga jima dal” (prim. Lk 24,13-35)?

Potek obhajanja

1348 Vsi se zberejo. Kristjani pridejo na isti kraj za evharistični zbor. Na čelu je Kristus sam, ki je glavni delovalec evharistije. On je veliki duhovnik nove zaveze. On sam je tisti, ki nevidno predseduje celotnemu obhajanju evharistije. Njega ponavzočuje škof ali duhovnik, ko (delujoč “in persona Christi capitis” = v osebi Kristusa glave) predseduje zboru, spregovori po berilih, sprejme darove in izgovarja evharistično molitev. Vsi dejavno sodelujejo pri obhajanju, vsak na svoj način: bralci, tisti, ki prineso darove, tisti ki delijo obhajilo, in celotno ljudstvo, katerega amen izraža udeležbo.

1349 Besedno bogoslužje vsebuje “spise prerokov”, to se pravi staro zavezo, in “spomine apostolov”, to se pravi njihova pisma in evangelije; po homiliji, ki spodbuja k temu, da bi to besedo sprejeli kot božjo besedo, kar v resnici je (prim. 1 Tes 2,13) in jo izvajali v vsakdanjem življenju, so prošnje za vse ljudi, kakor pravi apostol Timoteju: “Poskrbi, da boste molili za vse ljudi. Priporočajte jih in se zahvaljujte za vse, za kralje in za vse oblastnike” (1 Tim 2,1-2).

1350 Pripravljanje darov (darovanje): nato prinesejo, včasih v procesiji, na oltar kruh in vino, ki ju bo duhovnik daroval v Kristusovem imenu v evharistični daritvi, kjer bosta postala Kristusovo telo in kri. To je prav Kristusova kretnja pri zadnji večerji, “ko je vzel v roke kruh in kelih”. “To čisto daritev (oblatio) daruje samo Cerkev Stvarniku, darujoč mu z zahvalo tisto, kar izhaja iz njegovega stvarstva” (sv. Irenej, Haer. 4,18,4; prim. Mal 1,11). Prinos darov na oltar si privzame Melkizedekovo kretnjo in izroči Stvarnikove darove v Kristusove roke. On v svoji daritvi (sacrificium) privede do popolnosti vse človeške poskuse, kako darovati daritve (sacrificia).

1351 V začetku so kristjani prinašali skupaj s kruhom in vinom za evharistijo svoje darove, da so jih razdelili med tiste, ki so bili v potrebi. Ta navada nabirke (prim. 1 Kor 16,1), še vedno aktualna, se navdihuje ob zgledu Kristusa, ki je postal ubog, da bi nas obogatil (prim. 2 Kor 8,9:

Tisti, ki so bogati in ki hočejo, dajo, vsak v skladu s tem, kar si je sam naložil; kar je zbranega, izročijo tistemu, ki predseduje; in ta podpira sirote in vdove, tiste, ki jim bolezen ali kak drug vzrok odtegne sredstva, jetnike, priseljence; z eno besedo, le-ta podpira vse tiste, ki so v potrebi (sv. Justin, Apol. 1,67,6).

1352 Anafora: Z evharistično molitvijo, molitvijo zahvale in posvetitve (konsekracije), prispemo do srca in vrhunca obhajanja:

V hvalospevu se Cerkev po Kristusu v Svetem Duhu zahvaljuje Očetu za vsa njegova dela, za stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Celotna skupnost se tedaj pridružuje torej tistemu nenehnemu poveličevanju, ki ga nebeška Cerkev, angeli in vsi sveti, prepevajo trikrat svetemu Bogu;

1353 V epiklezi prosi Cerkev Očeta, naj pošlje svojega Svetega Duha (ali moč svojega blagoslova: prim. RiM, Prva evharistična molitev) na kruh in na vino, da po njegovi moči postaneta telo in kri Jezusa Kristusa in da bi vsi tisti, ki so udeleženi pri evharistiji, bili eno samo telo in en sam duh (nekatera liturgična izročila nameščajo epiklezo po anamnezi);

V pripovedi o postavitvi sta moč Kristusovih besed in njegovega dejanja ter moč Svetega Duha tisto, kar stori, da pod podobama kruha in vina postaneta zakramentalno navzoča Kristusovo telo in njegova kri, obenem pa postane zakramentalno navzoča Kristusova daritev, darovana na križu enkrat za vselej;

1354 V anamnezi, ki sledi, se Cerkev spominja trpljenja, vstajenja in ponovnega prihoda Jezusa Kristusa v slavi; Cerkev prinaša Očetu darovanje njegovega Sina, ki nas spravlja z Očetom;

V priprošnjah izraža Cerkev, da evharistijo obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo nebes in zemlje, živih in umrlih, in v občestvu s pastirji Cerkve, papežem, krajevnim škofom, njegovim duhovniškim zborom in njegovimi diakoni in z vsemi škofi celotnega sveta skupaj z njihovimi cerkvami.

1355 V obhajilu – pred njim je Gospodova molitev in lomljenje kruha – verniki prejmejo “kruh iz nebes” in “kelih zveličanja”, Kristusovo telo in kri, ki se je dal “za življenje sveta” (Jn 6,51):

Ker sta bila ta kruh in to vino, po starodavnem izrazu, “evharistizirana”, “imenujemo to hrano evharistija in nihče je ne more biti deležen, če ne veruje, da je resnično to, kar pri nas učimo, če ni prejel kopeli za odpuščanje grehov ter za novo rojstvo in če ne živi po Kristusovih zapovedih” (sv. Justin, Apol. 1,66,1-2).