1461 Ker je Kristus svojim apostolom zaupal službo sprave (prim. Jn 20,23; 2 Kor 5,18), nadaljujejo škofje, njihovi nasledniki, in duhovniki, njihovi sodelavci, z opravljanjem te službe. Kajti škofje in duhovniki imajo v moči zakramenta svetega reda oblast odpuščati vse grehe “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”.

1462 Odpuščanje grehov spravi z Bogom, a tudi s Cerkvijo. Škof, vidna glava delne Cerkve, torej po pravici velja od starodavnih časov dalje kot tisti, ki ima v prvi vrsti oblast in službo sprave: on je “urejevalec določb glede svete pokore” (C 26). Duhovniki, njegovi sodelavci, opravljajo to nalogo v tisti meri, v kateri so jo prejeli bodisi od svojega škofa (ali redovniškega predstojnika) bodisi od papeža po cerkvenem pravu (prim ZCP, kan. 844; 967-969; 972; ZVCP, kan. 735, && 3-4).

1463 Za nekatere posebno velike grehe je naloženo izobčenje, najstrožja cerkvena kazen, ki preprečuje prejemanje zakramentov in opravljanje nekaterih cerkvenih dejanj, in z ozirom na katere morejo zato odvezo po cerkvenem pravu podeliti le papež, krajevni škof ali od njih pooblaščeni duhovniki (prim. ZCP, kan. 1331; 1354-1357; ZVCP, kan. 1431; 1434; 1420). V smrtni nevarnosti more vsak duhovnik, celo tisti, ki nima pravice za spovedovanje, odvezati od vsakega greha (prim. ZCP, kan. 976; ZVCP, kan. 725) in od vsakega izobčenja.

1464 Duhovniki morajo spodbujati vernike, da pristopajo k zakramentu pokore in se morajo izkazati pripravljene, da obhajajo ta zakrament vsakokrat, ko kristjani prosijo za to iz pametnega razloga (prim. ZCP, kan. 986; ZVCP, kan. 735; D 13).

1465 Ko duhovnik obhaja zakrament pokore, opravlja službo dobrega pastirja, ki išče izgubljeno ovco, službo usmiljenega Samarijana, ki obvezuje rane, očeta, ki čaka na izgubljenega sina in ga ob njegovi vrnitvi sprejme, pravičnega sodnika, ki ne gleda na osebo in čigar sodba je hkrati pravična in usmiljena. Skratka, duhovnik je znamenje in orodje usmiljene božje ljubezni do grešnika.

1466 Spovednik ni gospodar, ampak služabnik božjega odpuščanja. Delivec tega zakramenta se mora zediniti s Kristusovim namenom in z njegovo ljubeznijo (prim. D 13). Imeti mora preizkušeno poznanje krščanskega vedenja in ravnanja, izkušnjo v človeških zadevah, spoštovanje in tenkočutno obzirnost do tistega, ki je padel; ljubiti mora resnico, biti zvest učiteljstvu Cerkve in voditi spokornika s potrpežljivostjo k ozdravljenju in polni zrelosti. Moliti mora in delati pokoro zanj in ga priporočati Gospodovemu usmiljenju.

1467 Spričo kočljivosti in veličine te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja izjavlja Cerkev, da je vsak duhovnik, ki spoveduje, pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali (ZCP, kan. 1388, & 1; ZVCP, kan. 1456). Tudi ne sme uporabljati spoznanj, ki mu jih daje spoved glede življenja spokornikov. Ta tajnost, ki ne dovoljuje izjem, se imenuje “zakramentalni pečat”, kajti to, kar je spokornik odkril duhovniku, ostane “zapečateno” po zakramentu. /V slovenščini govorimo “spovedni molčečnosti”./