1700 Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti (l.čl.); izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu (2.čl.). Človeku je lastno, da se svobodno odloča za to dovršitev (3.čl.). S svojimi premišljenimi dejanji (4.čl.) se človeška oseba prilikuje, ali pa ne prilikuje dobrini, ki jo obljublja Bog in ki zanjo pričuje vest (5.čl.). Ljudje sami sebe in rastejo od znotraj: iz celotnega svojega življenja, čutnega in duhovnega, napravljajo gradivo za svojo rast (6.čl.). S pomočjo milosti rastejo v kreposti (7.čl.), se izogibljejo greha in se, če so ga storili, kakor izgubljeni sin (prim. Lk 15,11-31) izročijo usmiljenju našega nebeškega Očeta (8.čl.). Tako se približajo popolnosti ljubezni.