1382 Maša je hkrati in neločljivo daritveni spomin, v katerem še naprej traja daritev na križu, in sveti obed prejemanja Gospodovega telesa in njegove krvi. Toda obhajanje evharistične daritve je v celoti naravnano na globoko zedinjenje vernikov s Kristusom po obhajilu. Prejeti obhajilo pomeni prejeti Kristusa samega, ki se je daroval za nas.

1383 Oltar, okoli katerega je Cerkev zbrana pri obhajanju evharistije, predstavlja dva vidika ene same skrivnosti: daritveni oltar in Gospodovo mizo, in to toliko bolj, ker je krščanski oltar simbol Kristusa samega, ki je navzoč sredi zbora svojih vernikov hkrati kot daritvena žrtev za našo spravo in kot nebeška hrana, ki se nam daje. “Kaj je namreč Kristusov oltar, če ne podoba Kristusovega telesa?” – pravi sv. Ambrož (Sacr. 5,7), in drugje: “Oltar predstavlja (Kristusovo) telo, in Kristusovo telo je na oltarju” (Sacr. 4,7). Bogoslužje izraža to edinost daritve in obhajila v številnih molitvah. Tako rimska Cerkev moli v svoji evharistični molitvi (anafori):

Vsemogočni Bog, ponižno te prosimo, naj te darove tvoj sveti angel prinese na nebeški oltar pred tvoje božje veličastvo, da bomo vsi, ki od tega oltarja prejmemo presveto telo in kri tvojega Sina, polni milosti in vsega nebeškega blagoslova.

“Vzemite in jejte od tega vsi”: obhajilo

1384 Gospod se obrača na nas z nujnim vabilom, naj ga prejemamo v zakramentu evharistije: “Resnično resnično vam povem: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi” (Jn 6,53).

1385 Če naj odgovorimo na to povabilo, se moramo pripravljati na ta tako velik in tako svet trenutek. Sv. Pavel opominja k spraševanju vesti: “Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda, da je to Gospodovo telo” (1 Kor 11,27-29). Kdor se zaveda kakega velikega greha, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu.

1386 Pred veličino tega zakramenta more vernik samo v ponižnosti in z živo vero ponoviti stotnikovo besedo (prim. Mt 8,8): “Domine, non sum dignus, ut intres sub tectum meum, sed tantum dic verbum, et sanabitur anima mea” – “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” In v božji liturgiji sv. Janeza Zlatoustega molijo verniki v istem duhu:

Pri svoji skrivnostni večerji me danes obhajaj, Božji Sin. Kajti ne bom izdal skrivnosti tvojim sovražnikom in ne bom ti dal Judovega poljuba. Temveč kakor razbojnik ti kličem: Spomni se me, Gospod, v svojem kraljestvu.

1387 Da bi se verniki primerno pripravili na prejem tega zakramenta, se bodo držali posta, ki je predpisan v njihovi Cerkvi (prim. ZCP, kan. 919). Telesna drža (kretnje, oblačilo) bo izražala spoštljivost, slovesnost, veselje tega trenutka, v katerem Kristus postane naš gost.

1388 S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše (prim. ZCP, kan. 917; AAS 76(1984)746-747): “Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo” (B 55).

1389 Cerkev obvezuje vernike, da “so se ob nedeljah in praznikih dolžni udeleževati božje liturgije” (VC 15) in da prejmejo evharistijo vsaj enkrat v letu, po možnosti v velikonočnem času (prim. ZCP, kan 920), pripravljeni z zakramentom sprave. Toda Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto evharistijo ob nedeljah in praznikih, ali še bolj pogosto, celo vsak dan.

1390 Zaradi Kristusove zakramentalne navzočnosti pod vsako od podob omogoča tudi obhajilo le pod podobo kruha prejeti celotni sad milosti evharistije. Iz dušnopastirskih razlogov se je ta oblika obhajila zakonito udomačila kot najbolj običajna v latinskem obredu. A “glede na znamenje ima sv. obhajilo popolnejšo obliko, če se deli pod obema podobama. V tej obliki je namreč znamenje evharističnega obeda popolneje razvidno” (RiM 240). Ta oblika prejemanja obhajila je v vzhodnih obredih običajna.

Sadovi obhajila

1391 Obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom. Prejem evharistije ima za svoj poglavitni sad notranje zedinjenje z Jezusom Kristusom. Kajti Jezus pravi: “Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem” (Jn 6,56). Življenje v Kristusu ima svoj temelj v evharistični gostiji: “Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni” (Jn 6,57):

Ko na Gospodove praznike verniki prejmejo Sinovo telo, oznanjajo drug drugemu veselo oznanilo, da je dan predujem življenja kakor takrat, ko angel pravi Mariji Magdaleni: “Kristus je vstal!” Tako sta tudi sedaj podeljeni življenje in vstajenje tistemu, ki prejme Kristusa (Fanqith, Sirski bogoslužni molitvenik iz Antiohije, Zvezek 1, Commun, 237a-b).

1392 Kar snovna hrana povzroča v našem telesnem življenju, to na čudovit način uresničuje obhajilo v našem duhovnem življenju. Zedinjenje s telesom vstalega Kristusa, “po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim” (D 5), ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, prejeto pri krstu. Ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica.

1393 Obhajilo nas loči od greha. Kristusovo telo, ki ga prejmemo v obhajilu “se daje za nas”, in kri, ki jo pijemo, se “za vse preliva v odpuščanje grehov”. Zato nas evharistija ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistila storjenih grehov in nas obvarovala prihodnjih:

“Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt” (1 Kor 11,26). Če oznanjamo Gospodovo smrt, oznanjamo odpuščanje grehov. Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo (sv. Ambrož, Sacr. 4,28).

1394 Kakor telesna hrana obnavlja izgubljene moči, tako evharistija krepi ljubezen, ki v vsakdanjem življenju teži k oslabitvi, in ta poživljena ljubezen zbrisuje male grehe (prim. trid. koncil: DzS 1638). Ko se nam Kristus daje, razvname našo ljubezen in nas naredi sposobne za to, da zlomimo neurejene navezanosti na stvari in se zakoreninimo v njem:

Ker je Kristus umrl za nas iz ljubezni, zato tedaj, ko izvršujemo spomin njegove smrti v trenutku daritve, prosimo, naj bi nam bila podeljena ljubezen s prihodom Svetega Duha; ponižno molimo, da bi v moči te ljubezni, iz katere je Kristus hotel umreti za nas, tudi mi, prejemajoč milost Svetega Duha, mogli gledati na svet kot križan za nas in biti sami križani za svet … Ko smo prejeli dar ljubezni, umremo grehu in živimo za Boga (sv. Fulgencij iz Ruspe, Fab. 28.16-19).

1395 Evharistija nas z isto ljubeznijo, katero vžiga v nas, varuje prihodnjih smrtnih grehov. Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijateljstvu, tem težje je za nas, da bi prelomili prijateljstvo z njim s smrtnim grehom. Evharistija ni naravnana na odpuščanje smrtnih grehov. To je lastno zakramentu sprave. Lastno evharistiji je to, da je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo.

1396 Edinost skrivnostnega telesa: evharistija ostvarja (zida) Cerkev. Tisti, ki prejmejo evharistijo, se tesneje zedinijo s Kristusom. Prav s tem jih Kristus zedini z vsemi vernimi v eno samo telo: Cerkev. Obhajilo obnavlja, krepi in poglablja tisto včlenitev v Cerkev, ki se uresniči že s krstom. Pri krstu smo bili poklicani, da naj sestavljamo eno samo telo (prim. 1 Kor 12,13). Evharistija uresničuje to poklicanost: “Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha” (1 Kor 10,16-17):

Če ste vi Kristusovo telo in njegovi udje, tedaj je vaš zakrament tisti, ki je postavljen na Gospodovo mizo: svoj zakrament prejmete. Temu, kar prejmete odgovorite “amen” (“da, to je resnično”) in se z odgovorom podpišete. Slišiš to besedo: “Kristusovo telo” in odgovoriš: “Amen”. Bodi torej Kristusov ud, da bo tvoj amen resničen (sv. Avguštin, Serm. 272).

1397 Evharistija nalaga obveznosti v odnosu do ubogih: Če naj v resnici prejmemo Kristusovo telo in kri, ki se dajeta za nas, moramo prepoznati Kristusa v najbolj ubogih, njegovih bratih (prim. Mt 25,40):

Okusil si Gospodovo kri in ne prepoznaš niti svojega brata. Onečaščaš to mizo samo, ko nimaš za vredno, da bi delil svojo hrano s tistim, ki je bil spoznan za vrednega biti deležen te mize. Bog te je osvobodil vseh tvojih grehov in te je povabil. Ti pa niti tedaj nisi postal bolj usmiljen (sv. Janez Zlatousti, Hom. in 1 Kor 27,4).

1398 Evharistija in edinost kristjanov. Pred veličino te skrivnosti vzklika sv. Avguštin: “O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni! (“O sacramentum pietatis! O signum unitatis! O vinculum caritatis!”) (Ev. Jo. 26,13; prim B 47). Kolikor bolj boleče se dajejo čutiti razklanosti Cerkve, ki razlamljajo skupno udeležbo pri Gospodovi mizi, toliko bolj so goreče molitve h Gospodu, da bi zopet prišli dnevi popolne edinosti vseh tistih, ki verujejo vanj.

1399 Vzhodne Cerkve, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, obhajajo evharistijo z veliko ljubeznijo. “Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so še vedno kar najtesneje povezane z nami” (E 15). Neka skupnost pri svetih obredih (communio in sacris), torej pri evharistiji, je “v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva” (E 15; prim. ZCP, kan. 844,&3).

1400 Cerkvene skupnosti, ki so izšle iz reformacije in so ločene od katoliške Cerkve, “zlasti zaradi pomanjkanja zakramenta svetega reda niso ohranile pristne in neokrnjene stvarnosti evharistične skrivnosti” (E 22). Zaradi tega medsebojno pripuščanje k evharističnemu občestvu (intercommunio) s temi skupnostmi za katoliško Cerkev ni mogoče. Vendar pa te cerkvene skupnosti “pri sveti večerji v obhajanju spomina Gospodove smrti in vstajenja izpovedujejo, da se tu označuje življenje v občestvu s Kristusom in pričakujejo drugega Kristusovega prihoda v slavi” (E 22).

1401 Kadar nastopi kaka velika potreba, tedaj po sodbi ordinarija morejo katoliški nositelji cerkvene službe podeliti zakramente (evharistijo, pokoro, bolniško maziljenje) drugim kristjanom, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, vendar le tistim, ki prosijo zanje popolnoma svobodno: tedaj je potrebno, da razodevajo katoliško vero glede teh zakramentov in da so pripravljeni (disponirani), kakor se zahteva (prim. ZCP, kan. 844,&4).