75 “Zato je Kristus Gospod, v katerem se dovršuje vse razodetje veličastnega Boga, apostolom zapovedal, naj evangelij, ki ga je kot izpolnitev prejšnjih preroških obljub sam prinesel in z lastnimi usti razglasil, vsem oznanjajo kot vir vse odrešenjske resnice in nravnega življenja in jim tako priobčujejo božje darove” (BR 7).

Apostolsko oznanjevanje …

76 Predajanje evangelija naprej se je po Gospodovem naročilu vršilo na dva načina:

ustno po apostolih, “ki so z ustnim oznanjevanjem, z zgledi in uredbami izročili naprej, kar so sprejeli iz ust, iz razgovora in iz del Jezusa Kristusa, ali pa so se naučili ob navdihovanju Svetega Duha”;

pismeno po tistih apostolih in apostolskih močeh, “ki so po navdihnjenju istega Svetega Duha zapisali oznanilo o odrešenju” (BR 7).

... nadaljevano v apostolskem nasledstvu

77 “Da bi se pa evangelij v Cerkvi ohranjal za vedno neokrnjen in živ, so apostoli zapustili kot naslednike škofe in jim izročili svoje lastno učiteljsko mesto” (BR 7). Kajti “apostolsko oznanjevanje, ki je na poseben način izraženo v navdihnjenih knjigah, se je moralo po nepretrganem nasledstvu ohraniti do konca časov” (BR 8).

78 To živo predajanje, izvrševano v Svetem Duhu, se imenuje izročilo, kolikor je različno od Svetega pisma, čeprav tesno povezano z njim. Po njem “Cerkev s svojim naukom, življenjem in bogočastjem trajno nadaljuje in vsem rodovom predaja naprej vse, kar sama je, vse, kar veruje” (BR 8). “Izjave cerkvenih očetov pričujejo za oživljajočo navzočnost tega izročila, katerega bogastvo se izliva v dejavnost in življenje Cerkve, ki veruje in moli” (BR 8).

79 Tako ostaja samopriobčenje Očeta po svoji Besedi v Svetem Duhu navzoče in delujoče v Cerkvi: “Bog, ki je nekoč govoril, stalno govori z nevesto svojega ljubljenega Sina, in Sveti Duh, po katerem odmeva živi glas evangelija v Cerkvi in po njej v svetu, vodi vernike v vso resnico ter napravlja, da Kristusova beseda med njimi v obilju prebiva” (BR 8).