Izoblikovanje dogme o sveti Trojici
249 Razodeta resnica o sveti Trojici je bila od vsega začetka pri korenini žive vere Cerkve, prvenstveno na podlagi krsta. Svoj izraz dobiva v pravilu krstne vere, kakor se je izoblikovalo v oznanjevanju, katehezi in molitvi Cerkve. Takšne formulacije najdemo že v apostolskih spisih, recimo v onem pozdravu, ki si ga je prevzelo evharistično bogoslužje: “Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi” (2 Kor 13,13; prim. 1 Kor 12,4-6; Ef 4,4-6).
250 V prvih stoletjih je Cerkev poskušala izrečneje izraziti svojo trinitarično vero tako zaradi tega, da bi tako poglobila svoje lastno umevanje vere, kakor tudi zaradi tega, da bi jo branila zoper zmote, ki so to vero pačile. To je bilo delo starih cerkvenih zborov, ki jim je bilo v pomoč teološko delo cerkvenih očetov in jih je podpiral verski čut krščanskega ljudstva.
251 Za formulacijo dogme o Trojici, je Cerkev morala razviti primerno izrazoslovje s pomočjo pojmov filozofskega izvora: “podstat”, “oseba” ali “hipostaza”, “odnos”, itd. S tem ni podvrgla vere človeški modrosti, marveč je dala nov, nezaslišan pomen tem izrazom, ki naj bi odtlej naprej oznaševali tudi neizrekljivo Skrivnost, “neskončno onkraj tistega, kar si moremo zamisliti po človeško” (Vblj 2).
252 Cerkev uporablja izraz “podstat” (preveden včasih z “bistvo” ali z “narava”) za oznašitev božje biti v njeni enoti; izraz “oseba” ali “hipostaza” za oznašitev Očeta, Sina in Svetega Duha v realni različnosti med njimi; in izraz “odnos” za oznašitev dejstva, da njihova različnost obstaja v razmerju enega do drugega (oz. drugih dveh).
Dogma o sveti Trojici
253 Trojica je ena. Ne priznavamo (izpovedujemo) tri bogove, ampak enega samega Boga v treh osebah: “enobistveno Trojico” (2. carigrajski koncil leta 553: DS 421). Božje osebe si ne delijo enega samega božanstva, marveč je vsaka izmed njih Bog v vsej celoti: “Če pa rečemo, da je Oče isto kakor Sin, Sin isto kakor Oče, Oče in Sin isto kakor Sveti Duh, to se pravi: po naravi en Bog” (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 530). “Vsaka od treh oseb je tista stvarnost, se pravi tista podstat, bistvo ali božja narava” (4. lateranski koncil leta 1215: DS 804).
254 Božje osebe so stvarno različne med seboj. “Bog je eden, toda ni samotarski” (Fides Damasi: DS 71). “Oče”, “Sin”, “Sveti Duh” niso samo imena za različne modalnosti (načine) božje biti, saj so stvarno različni med seboj: “Ni namreč Oče isti kakor Sin, ni Sin isti kakor Oče, tudi ni Sveti Duh isti kakor Oče ali Sin” (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 530). Med seboj se razlikujejo po odnosu do izvora: “Oče je tisti, ki rodi, Sin tisti, ki je rojen, in Sveti Duh tisti, ki izhaja” (4. lateranski koncil leta 1215: DS 804). Božja enota je trojstvena (troedina).
255 Božje osebe so v odnosu druga do druge (oz. do drugih dveh). Ker stvarna različnost ne razdeljuje božje enote, zato stvarna različnost oseb med seboj obstaja edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v razmerje ene do druge (oz. drugih dveh): “V osebnih imenih, ki izražajo odnose, se Oče nanaša na Sina, Sin na Očeta in Sveti Duh na oba. Kljub temu pa verujemo v eno naravo ali bistvo, kajti tri osebe izražajo ravno odnose” (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 528). V resnici “je vse v njih eno, razen kjer obstoji nasprotje v medsebojnih odnosih” (florentinski koncil leta 1442: DS 1330). “Zaradi te enote je Oče ves v Sinu, ves v Svetem Duhu; Sin je ves v Očetu, ves v Svetem Duhu; Sveti Duh je ves v Očetu, ves v Sinu” (florentinski koncil leta 1441: DS 1331).
256 Carigrajskim katehumenom daje sv. Gregor Nacianški, ki ga imenujejo tudi “Bogoslovec”, tale povzetek trinitarične vere:
Predvsem mi ohranite ta dobri zaklad, za katerega živim in se borim, s katerim hočem umreti, ki mi daje, da prenašam vse zlo in preziram vse naslade: hočem reči izpoved vere v Očeta in Sina in Svetega Duha. Danes vam jo izročam. Z njo vas bom takoj sedaj potopil v vodo in vas dvignil iz nje. Dajem vam jo za spremljevalko in zavetnico celotnega vašega življenja. Dajem vam eno samo božanstvo in mogočnost, ki biva kot eno v treh in ki vsebuje tri na različen način. Božanstvo brez neenakosti podstati ali narave, brez višje stopnje, ki dviga, in brez nižje stopnje, ki ponižuje. (...) To je neskončna ista narava treh neskončnih. V celoti in popolnoma Bog je vsak, gledan sam v sebi (...), Bog so trije, gledani skupaj (...). Nisem še začel misliti na na enoto, ko me že trojica potaplja v svoj sijaj. Nisem še začel misliti na trojico, ko me že zajema enota …” (or. 40,41).