Lastno ime Svetega Duha

691 “Sveti Duh”, to je lastno ime Tistega, ki ga molimo in slavimo z Očetom in Sinom. Cerkev ga je prejela od Gospoda in ga izpoveduje pri krstu svojih novih otrok (prim. Mt 28,19).

Izraz “Duh” je prevod hebrejskega izraza “Ruah”, ki v svojem prvem pomenu pomeni dih, zrak, veter. Jezus uporablja prav čutno podobo vetra, da Nikodemu nakaže presežno novost Tistega, ki je osebno Dih Boga, božji Duh (Jn 3,5-8). Po drugi strani pa sta Duh in Sveti božja pridevka, skupna trem božjim Osebam. Z združitvijo obeh izrazov pa Sveto pismo, liturgija in teološka govorica označujejo neizrekljivo osebo Svetega Duha brez morebitnega dvoumja z drugimi rabami izrazov “duh” in “sveti”.

Nazivi Svetega Duha

692 Ko Jezus napove in obljubi prihod Svetega Duha, ga imenuje “Paraklet- Tolažnik”, dobesedno: “tisti, ki je poklican zraven”, “advocatus” (Jn 14,16.26; 15,26; 16,7). “Parakleta” navadno prevajamo s “Tolažnikom”, ker je bil Jezus prvi tolažnik (prim. 1 Jn 2,1). Gospod sam imenuje Svetega Duha “Duha resnice” (Jn 16,13).

693 Poleg njegovega lastnega imena, ki je najbolj rabljen v Apostolskih delih in v pismih, najdemo pri sv. Pavlu nazive: Duh obljube (Gal 3,14; Ef 1,13), Duh posinovljenja (Rim 8,15; Gal 4,6), Kristusov Duh (Rim 8,11), Gospodov Duh (2 Kor 3,17), Božji Duh (Rim 8,9.14; 15,19; 1 Kor 6,11; 7,40) in pri sv. Petru Duh slave (1 Pt 4,14).

Simboli Svetega Duha

694 Voda. Simbolizem vode pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane voda učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva: kakor se je pripravljanje našega prvega rojstva izvršilo v vodi, tako krstna voda stvarno pomeni, da nam je naše rojstvo za božje življenje dano v Svetem Duhu. A ker “smo bili krščeni “v enem Duhu”, smo tudi vsi “pili enega Duha” (1 Kor 12,13): Duh je torej tudi osebno živa voda, ki izvira iz križanega Kristusa (prim. Jn 19,34; 1 Jn 5,8) kot iz svojega studenca in ki v nas teče v večno življenje (prim. Jn 4,10-14; 7,38; 2 Mz 17,1-6; Iz 55,1; Zah 14,8; 1 Kor 10,4; Raz 21,6; 22,17).

695 Maziljenje. Simbolizem maziljenja z oljem je tudi značilen za Svetega Duha, tako zelo, da je maziljenje postalo celo sinonim zanj (prim. 1 Jn 2,20.27; 2 Kor 1,21). V krščanskem uvajanju je to maziljenje zakramentalno znamenje birme, ki se v vzhodnih Cerkvah ravno imenuje “chrismatio”, “krizmanje”. A če naj zajamemo vso moč tega simbolizma, se moramo vrniti k prvemu maziljenju, ki ga je izvršil Sveti Duh: k Jezusovemu maziljenju. Kristus /“Mesija” v hebrejščini/ pomeni “Maziljenec”, to je tisti, ki ga je mazilil božji Duh. Gospodove “maziljence” poznamo iz stare zaveze (prim. 2 Mz 30,22- 32), predvsem kralja Davida (prim. 1 Sam 16,13). Vendar je Jezus božji Maziljenec na edinstven način: človeška narava, ki jo Sin privzame, je v celoti “maziljena s Svetim Duhom”. Jezus je “Kristus” po Svetem Duhu (prim. Lk 4,18-19; Iz 61,1). Devica Marija spočne Kristusa od Svetega Duha; ta po angelu oznani Jezusa kot Kristusa ob njegovem rojstvu (prim. Lk 2,11) in nagne Simeona, da pride v tempelj gledat Gospodovega Kristusa (prim. Lk 2,26-27); Sveti Duh tudi napolni Kristusa (prim. Lk 4,1) in njegova moč izhaja iz Kristusa pri njegovih delih ozdravljanja in odreševanja (prim. Lk 6,19; 8,46). On končno obudi Jezusa od mrtvih (prim. Rim 1,4; 8,11). Jezus je tedaj v polnosti postavljen za “Kristusa” v svoji človeški naravi, ki je zmagala nad smrtjo (prim. Apd 2,36), in razliva Svetega Duha, dokler ne bodo “sveti” v svojem zedinjenju s človeško naravo Božjega Sina sestavljali tistega “popolnega človeka”, ki uresničuje “polno doraslost” Kristusovo (Ef 4,13): “celotnega Kristusa”, kakor se izraža sv. Avguštin.

696 Ogenj. Medtem ko je voda pomenila rojstvo in rodovitnost življenja, podarjenega v Svetem Duhu, pa ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha. Prerok Elija, ki “je vstal kakor ogenj in je bila njegova beseda kakor goreča peč” (Sir 48,1), z molitvijo prikliče ogenj iz nebes na daritev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,38-39), je predpodoba tistega ognja Svetega Duha, ki preoblikuje, česar se dotakne. Janez Krstnik, ki “hodi pred Gospodom z Elijevim duhom in močjo” (Lk 1,17), naznanja Kristusa kot tistega, ki “bo krščeval v Svetem Duhu in ognju” (Lk 3,16), v tistem Duhu, v katerem je nato Jezus rekel: “Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!” (Lk 12,49). Na binkoštno jutro Sveti Duh pride nad učence v obliki jezikov, “podobnih plamenom”, in jih napolni s seboj (Apd 2,3-4). Duhovno izročilo bo ohranilo ta simbolizem ognja kot enega najizrazitejših za delovanje Svetega Duha (prim. Janez od Križa, llama-plamen). “Ne ugašajte Duha” (1 Tes 5,19).

697 Oblak in luč. Ta simbola sta neločljiva pri razodevanjih Svetega Duha. Že v starozaveznih teofanijah razodeva oblak, zdaj temen zdaj svetal, živega in odrešujočega Boga in zastira presežnost njegovega veličastva: pri Mojzesu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 24,15-18), ob shodnem šotoru (prim. 2 Mz 33,9-10) in med potovanjem po puščavi (prim. 2 Mz 40,36-38; 1 Kor 10,1-2); pri Salomonu ob posvetitvi templja (prim. 1 Kr 8,10-12). Te podobe pa je izpolnil Kristus v Svetem Duhu. Sveti Duh pride nad Devico Marijo in jo “obsenči”, da spočne in rodi Jezusa (prim. Lk 1,35). Na gori spremenjenja se pojavi “v oblaku, ki obda s senco” Jezusa, Mojzesa in Elija, Petra, Jakoba in Janeza in “iz oblaka se zasliši glas: 'To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslučajte!’” (Lk 9,34-35). Končno isti oblak “zastre Jezusa pogledom” učencev na dan vnebohoda (Apd 1,9) in bo razodel Sina človekovega v njegovi slavi na dan njegovega prihoda (prim. Lk 21,17).

698 Pečat je simbol, podoben simbolu maziljenja. Kristus je namreč tisti, ki “ga je Bog označil s svojim pečatom” (Jn 6,27), in v njem Oče tudi nas zaznamuje s svojim pečatom (2 Kor 1,22; Ef 1,13; 4,30). Ker podoba pečata /“sphragis”/ nakazuje neuničljivi učinek maziljenja Svetega Duha v zakramentih krsta, birme in svetega reda, so jo nekatera teološka izročila uporabljala za izražanje “neizbrisnega znamenja”, ki ga vtisnejo ti trije zakramenti, ki jih ni moč ponoviti.

699 Roka. Jezus s polaganjem rok ozdravlja bolnike (prim. Mr 6,5; 8,23) in blagoslavlja otročiče (prim. Mr 10,16). V njegovem imenu naj apostoli delajo prav tako (prim. Mr 16,18; Apd 5,12; 14,3). Še več, prav po polaganju rok apostolov je dan Sveti Duh (prim. Apd 8,17-19; 13,3; 19,6). Pismo Hebrejcem šteje polaganje rok med “temelje” svojega nauka (prim. Heb 6,2). To znamenje vsemogočnega izlitja Svetega Duha je Cerkev ohranila v svojih zakramentalnih epiklezah.

700 Prst. “Z božjim prstom /Jezus/ izganja hude duhove” (Lk 11,20). Če je bila božja postava zapisana na kamniti plošči “z božjim prstom” (2 Mz 31,18), je “Kristusovo pismo”, izročeno skrbi apostolov, “pisano z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table človeških src” (2 Kor 3,3). Himna “Veni, Creator Spiritus” (Pridi, Duh Stvarnik/ naziva Svetega Duha “digitus paternae dexterae” /prst Očetove desnice/.

701 Golob. Ob koncu vesoljnega potopa (katerega simbolizem se nanaša na krst) se golob, ki ga je spustil Noe, vrne s čisto svežo oljčno vejico v kljunu – znamenje, da se je spet mogoče naseliti na zemlji (prim. 1 Mz 8,8-12). Ko Kristus pride iz vode, v kateri je bil krščen, se spusti nadenj Sveti Duh v podobi goloba in ostane nad njim (prim. Mt 3,16 vzp.). Duh se spusti in počiva v očiščenem srcu krščencev. V nekaterih cerkvah hranijo sv. Rešnje telo v kovinski posodici v obliki goloba (columbarium), ki visi nad oltarjem. Simbol goloba za Svetega Duha je v krščanski ikonografiji tradicionalen.