2337 Čistost pomeni uspelo integracijo (vključitev) spolnosti v osebo in s tem notranjo enoto človeka v njegovem telesnem in duhovnem bitju. Spolnost, v kateri se izraža človekova pripadnost k telesnemu in biološkemu svetu, postane osebnostna in resnično človeška, kadar je zajeta v odnos osebe do osebe v medsebojni
celotni in časovno neomejeni podaritvi moža in žene.

Krepost čistosti torej vsebuje integriteto (celovitost) osebe in integralnost (celotnost) podaritve.

INTEGRITETA OSEBE

2338 Čista oseba ohranja integriteto (celovitost) moči življenja in ljubezni, ki so vanjo položene. Ta celovitost zagotavlja enoto osebe in se upira vsakemu ravnanju, ki bi jo ranilo. Ne prenaša niti dvoličnega življenja niti dvoličnega govorjenja (Prim. Mt. 5,37).

2339 K čistosti sodi tudi vaja v obvladovanju samega sebe, ki je pedagogija človekove svobode. Alternativa je jasna: ali človek ukazuje svojim strastem in doseže mir, ali pa pusti, da ga strasti zasužnjijo, in postane nesrečen (Prim. Sir 1,22). “Človekovo dostojanstvo torej zahteva, da se pri svojih dejanjih ravna po zavestnem in svobodnem odločanju, se pravi osebnostno, iz notranje pobude in iz notranjega nagiba, ne pa pod vplivom slepega notranjega gona ali zgolj pod pritiskom
zunanjega siljenja. Tako dostojanstvo pa doseže človek tedaj, če se osvobodi vsake sužnosti strastem in v svobodnem odločanju za dobro hodi za svojim ciljem ter si z učinkovito in preudarno vnemo priskrbi za to primerna sredstva” (CS 17).

2340 Kdor hoče ostati zvest svojim krstnim obljubam in se upirati skušnjavam, bo skrbno uporabljal sredstva za to: poznavanje samega sebe, prakticiranje askeze, prilagojene položajem, s katerimi se srečuje, pokorščina božjim zapovedim, uresničevanje nravnih kreposti in zvestoba v molitvi. “Saj se po vzdržnosti zbiramo in spravljamo spet v eno, iz katerega smo se na mnogotero raztresli” (sv. Avguštin, conf. 10,29).

2341 Krepost čistosti se daje voditi glavni kreposti zmernosti, ki teži k temu, da bi z razumnostjo prežela strasti in teženja človekove čutnosti.

2342 Obvladovanje samega sebe je dolgotrajno delo. Nikoli ga ne bomo imeli za nekaj takega, kar je pridobljeno enkrat za vselej. Predpostavlja marveč napor, ki ga jemljemo nase v vseh dobah življenja (Prim. Tit 2, 1-6). Napor, ki se zahteva, more v nekaterih obdobjih biti bolj intenziven, tako tedaj ko se oblikuje osebnost, v dobi otroštva in odraščanja.

2343 Čistost pozna zakone rasti, ki napreduje po stopnjah, zaznamovanih z nepopolnostjo in prepogosto z grehom. Kreposten in čist človek izgrajuje samega sebe s številnimi svobodnimi izbirami. Tako spoznava, ljubi in izvršuje nravno dobro po stopnjah rasti (Prim. FC 9).

2344 Čistost je izrazito osebnostna naloga, vključuje pa tudi kulturni napor, kajti “napredovanjev človeške osebe in rast družbe same sta v medsebojni odvisnosti” (CS 25,1). Čistost predpostavlja spoštovanje pravic osebe, predvsem pravice, da dobi informacijo in vzgojo, ki spoštujeta nravne in duhovne razsežnosti človeškega življenja.

2345 Čistost je nravna krepost. Čistost je tudi božji dar, milost, sad delovanja Duha (prim. Gal 5,22). Sveti Duh daje, da Kristusovo čistost (Prim. 1 Jn 3,3) lahko posnema tisti, ki ga je prerodila krstna voda.

INTEGRALNA PODARITEV SAMEGA SEBE

2346 Ljubezen je lik (forma) vseh kreposti. Pod njenim vplivom se čistost izkazuje kot šola podarjanja osebe. Obvladovanje samega sebe je naravnano na podarjanje samega sebe. Tistega, ki jo živi, vodi čistost do tega, da pred bližnjim postane priča božje zvestobe in nežnosti.

2347 Krepost čistosti se razcvete v prijateljstvo. Čistost kaže učencu, kako naj sledi in posnema njega, ki nas je izbral za svoje prijatelje (Prim. Jn 15,15), vse nam docela dal in nas napravlja deležne svojega božanstva. Čistost je obljuba nesmrtnosti.

Čistost se izraža posebno v prijateljstvu do bližnjega. Prijateljstvo je, pa naj se razvije med osebami istega ali različnega spola, velika dobrina za vse. Čistost vodi k duhovnemu občestvu.

RAZNE VRSTE ČISTOSTI

2348 Vsak krščeni človek je poklican k čistosti. Kristjan je “oblekel Kristusa” (Gal 3,27), vzor vsake čistosti. Vsi Kristusovi verniki so poklicani, da živijo čisto življenje, v skladu s svojim posebnim življenjskim stanom. V trenutku svojega krsta se je kristjan zavezal, da bo naravnaval svojo afektivnost v čistost.

2349 “Čistost mora kvalificirati (zaznamovati) osebe v skladu z njihovimi različnimi življenjskimi stanovi: ene v devištvu ali posvečenem celibatu, odličnem načinu, kako sebe laže predati Bogu z nerazdeljenim srcem; druge na način, ki ga za vse določa nravna postava, in glede na to, ali so poročeni ali samski” (Knv, izjava “Persona humana” 11) Poročene osebe so poklicane, da živijo zakonsko čistost, drugi uresničujejo čistost v vzdržnosti.

Obstajajo tri oblike kreposti čistosti: ena je čistost zakoncev, druga vdovstva, tretja devištva. Ne hvalimo ene izmed njih tako, da bi izključili drugi dve. Prav v tem je cerkvena disciplina bogata (sv. Ambrož, vid. 23).

2350 Zaročenca sta poklicana, da živita čistost v vzdržnosti. Gledala bosta v tej preizkušnji odkrivanje medsebojnega spoštovanja, vajo v zvestobi in upanje, da bosta drug drugega prejela od Boga. Izraze nežnosti, ki so značilni za zakonsko ljubezen, bosta prihranila za čas zakona. Drug drugemu bosta pomagala rasti v čistosti.

GREHI ZOPER ČISTOST

2351 Nečistost (luxuria) je neurejena želja po spolni nasladi ali neurejeno uživanje le-te. Spolna naslada je nravno neurejena, če jo človek išče zaradi nje same, ločeno od namenov roditve in združitve.

2352 Masturbacijo (samozadovoljevanje) imenujemo prostovoljno draženje spolnih organov z namenom, da bi dosegli spolni užitek. “Na črti stalnega izročila sta tako cerkveno učiteljstvo kakor moralni čut vernikov brez pomišljanja trdila, da je samozadovoljevanje po notranje zlo in hudo neurejeno dejanje.” “Naj bo nagib kakršenkoli, prostovoljna uporaba spolne zmožnosti zunaj normalnih zakonskih
odnosov nasprotuje njeni namenskosti.” Spolna naslada je tu iskana zunaj “spolnega odnosa, kakršnega zahteva nravni red, tistega namreč, ki uresničuje v povezanosti z resnično ljubeznijo celotni smisel medsebojne podaritve in človeške roditve” (Knv, izjava “Persona humana” 9).

Da bi oblikovali pravično sodbo o nravni odgovornosti subjektov in bi usmerjali pastoralno delovanje, bomo upoštevali čustveno nezrelost, moč nakopanih navad, stanje tesnobe ali drugih psihičnih in socialnih dejavnikov, ki zmanjšujejo ali celo skoraj izničijo nravno krivdo.

2353 Nečistovanje (fornicatio) je telesno združenje neporočenega moškega in neporočene ženske zunaj zakona. Nečistovanje hudo nasprotuje dostojanstvu oseb in človeške spolnosti, ki je naravno naravnana na blagor zakoncev kakor tudi na roditev in vzgojo otrok. Poleg tega je veliko pohujšanje, kadar se s tem kvari mladina.

2354 Pornografija je v tem, da dejanska ali simulirana spolna dejanja iztrgajo iz intimnosti partnerjev in jih premišljeno razkazujejo tretjim osebam. Pornografija žali čistost, ker pači naravo zakonskega dejanja, ki je intimno podarjanje zakoncev drugega drugemu. Pornografija je huda kršitev dostojanstva tistih, ki se ji predajajo
(igralci, trgovci, občinstvo), kajti tu vsakdo postane za drugega predmet odurne naslade in nedovoljenega dobička. Ene in druge potegne pornografija v slepilo nekega izumetničenega sveta. Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.

2355 Prostitucija je kršitev dostojanstva osebe, ki se prostituira, ponižane na spolno naslado, ki jo kdo izvleče iz nje. Tisti, ki plača, hudo greši zoper sebe: prekrši čistost, h kateri ga je zavezal njegov krst, in omadežuje svoje telo, tempelj Svetega Duha (Prim. 1 Kor 6,15-20). Prostitucija je bič za družbo. Navadno prizadene ženske, a tudi moške, otroke, mladostnike (v zadnjih dveh primerih se greh podvoji še s pohujšanjem). Predajanje prostituciji je sicer vedno zelo grešno, vendar pa revščina, izsiljevanje z grožnjami ali socialni pritisk lahko zmanjšajo prištevanje krivde.

2356 Posilstvo je, če kdo s silo, z nasiljem vstopi v spolno intimnost te ali one osebe. Posilstvo krši pravičnost in ljubezen. Posilstvo globoko rani pravico vsakogar do spoštovanja, do svobode, do fizične in nravne integritete (neokrnjenosti), ki more žrtev zaznamovati za vse življenje. Vedno je to po notranje zlo dejanje. Se hujše je posilstvo, ki ga zagrešijo starši (prim. incest) ali vzgojitelji nasproti otrokom, ki so jim zaupani.

ČISTOST IN HOMOSEKSUALNOST

2357 Homoseksualnost pomeni odnose med moškimi ali ženskami, ki čutijo izključno ali prevladujoča spolno privlačnost do oseb istega spola. V različnih stoletjih in kulturah si nadeva zelo spreminjajoče se oblike. Psihični nastanek homoseksualnosti v veliki meri ni razložen. Opirajoč se na Sveto pismo, ki dejanja homoseksualnosti prikazuje kot hude zablode (Prim. 1 Mz 19,1-29; Rim 1,24-27; 1 Kor 6,10; 1 Tim 1,10), je izročilo vedno izjavljalo, da so “homoseksualna dejanja po notranje neurejena” (Knv, izjava “Persona humana” 8) Takšna dejanja nasprotujejo naravni postavi. Spolno dejanje namreč zapirajo darovanju življenja. Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati.

2358 Precej številni moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna
nagnjenja. Niso si sami izbrali svojega homoseksualnega stanja; za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se bomo izogibali slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja. Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo božjo voljo, in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja.

2359 Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približali krščanski popolnosti.