Docela zedinjena s svojim Sinom …
964 Marijina vloga v razmerju do Cerkve je neločljiva od tistega njenega zedinjenja s Kristusom, iz katerega ta vloga neposredno izhaja. “Ta zveza Matere s Sinom pri odrešilnem delu se kaže od časa Kristusovega deviškega spočetja pa do njegove smrti” (C 57) in je še posebej očitna ob uri njegovega trpljenja:
Preblažena Devica je napredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do križa, pod katerim je, ne brez božjega načrta, stala v globokem sočutju s svojim Edinorojencem in se z materinsko dušo pridružila njegovi daritvi, ko je ljubeče privolila v darovanje klavne žrtve, katero je sama rodila. In končno jo je Kristus Jezus sam, umirajoč na križu, dal za mater učencu z besedami: “Žena, glej, tvoj sin” (Jn 19,26-27) (C 58).
965 Po vnebohodu svojega Sin j Marija “s svojimi molitvami podpirala prve začetke Cerkve” (C 69). Pridružila se je apostolom in nekaterim ženam in tako “vidimo tudi Marijo, kako je s svojimi molitvami prosila za dar Duha, kateri je bil njo samo obsenčil že ob oznanjenju” (C 59).... tudi v svojem vnebovzetju …
966 “Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena po svojem Sinu, Gospodu gospodov in zmagovalcu nad grehom in smrtjo” (C 59; prim. razglasitev verske resnice o vnebovzetju blažene Device Marije po papežu Piju XII. l. 1950: DS 3903). Vnebovzetje svete Device je posebna deležnost pri vstajenju njenega Sina in anticipacija (predujem) vstajenja drugih kristjanov:
Ob svojem porodu si ohranila devištvo in ob svojem zaspanju (dormitio) nisi zapustila sveta, o božja Mati: vrnila si se k izviru življenja, ti, ki si spočela živega Boga in boš s svojimi molitvami otela naše duše smrti (bizantinska liturgija, Tropar za praznik Zaspanja /15. avgust/).
... je naša mati v redu milosti967 S svojo brezpogojno pritrditvijo Očetovi volji, odrešenjskemu delu svojega Sina in slehernemu nagibanju Svetega Duha je Devica Marija za Cerkev zgled glede vere in ljubezni. Zato je “preodlični in docela edinstveni ud Cerkve” (C 53) ter celo “vzorno uresničenje” (“typus”) Cerkve (C 63).
968 Toda njena vloga v razmerju do Cerkve in do vsega človeštva gre še dalje. “S pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo je na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah. S tem nam je postala mati v redu milosti” (C 61).
969 “To Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja – od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih. Vzeta namreč v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja … Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice in srednice” (C 62).
970 “Marijina materinska vloga v ničemer ne zatemnjuje ali zmanjšuje edinega Kristusovega sredništva, temveč razodeva njegovo moč. Ves zveličavni vpliv blažene Device … priteka iz preobilja Kristusovih zaslug, se opira na njegovo sredništvo, je odvisen docela od tega sredništva in zajema iz njega vso svojo učinkovitost” (C 6O). “Nobena stvar se namreč nikdar ne more z učlovečeno Besedo in Odrešenikom postaviti v isto vrsto. Toda kakor so Kristusovega duhovništva na različne načine deležni tako služabniki svetišča kakor verno ljudstvo in kakor se ena sama božja dobrota v stvareh na različne načine stvarno razliva, tako tudi edino Kristusovo sredništvo ne izključuje, marveč prebuja v stvareh raznovrstno sodelovanje, prihajajoče iz edinega vira” (C 62).