436 Kristus prihaja iz grškega prevoda hebrejskega izraza “Mesija”, ki pomeni “maziljenec”. To ne postane Jezusovo lastno ime, ker Jezus popolnoma izpolnjuje božje poslanstvo, katero naznačuje. V resnici so bili v Izraelu v božjem imenu maziljeni tisti, ki so bili Bogu posvečeni za poslanstvo, prihajajoče od njega. Tako je bilo pri kraljih (prim. 1 Sam 9,16; 10,1; 16,1.12-13; 1 Kr 1,39), duhovnikih (prim. 2 Mz 29,7; 3 Mz 8,12) in, v redkih primerih, pri prerokih ( prim. 1 Kr 19,16). Tako je moralo biti na najodličnejši način pri Mesiju, ki ga bo Bog poslal, da dokončno vzpostavi njegovo kraljestvo (prim. Ps 2,2; Apd 4,26-27). Mesija je moral biti maziljen z Gospodovim Duhom (prim. Iz 11,2) kot kralj in duhovnik hkrati (prim. Zah 4,14; 6,13), a tudi kot prerok (prim. Iz 61,1; Lk 4,16-21). Jezus je izpolnil Izraelovo mesijansko upanje v svoji trojni nalogi duhovnika, preroka in kralja.

437 Angel je oznanil pastirjem Jezusovo rojstvo kot Mesijevo rojstvo, obljubljeno Izraelu: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod” (Lk 2,11). Že od vsega začetka je Jezus “tisti, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet” (Jn 10,36), spočet v Marijinem deviškem telesu kot “svet” (Lk 1,35). Jožefa je Bog poklical, naj “vzame k sebi Marijo, svojo ženo”, ki je bila noseča, kajti “to, kar je spočela, je od Svetega Duha” (Mt 1,20), da bi se Jezus, “ki se imenuje Kristus”, rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16).

438 Jezusovo mesijansko posvečenje razodeva njegovo božje poslanstvo. “Na to namreč kaže že njegovo ime samo, kajti v Kristusovem imenu je mišljen tisti, ki je mazilil, tisti, ki je bil maziljen in maziljenje samo, s katerim je bil maziljen: tisti, ki je mazilil, je Oče, tisti, ki je bil maziljen, je Sin, in maziljen je bil v Duhu, ki je maziljenje” (sv. Irenej, haer. 3,18;3). Njegovo večno mesijansko posvečenje se je razodelo v času njegovega zemeljskega življenja pri njegovem krstu, ki ga je izvršil Janez, ko “ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in močjo” (Apd 10,38), “da se razodene Izraelu” (Jn 1,31) kot njegov Maziljenec. Njegova dela in njegove besede so ga dajala spoznati kot “Svetega od Boga” (Mr 1,24; Jn 6,69, Apd 3,14).

439 Številni Judje in celo nekateri pogani, ki so delili njihovo upanje, so v Jezusu prepoznali osnovne poteze mesijanskega “Davidovega sina”, ki ga je Bog obljubil Izraelu (prim. Mt 2,2; 9,27; 12,23; 15,22; 20,30; 21,9.15). Jezus je sprejel naslov Mesija, do katerega je imel pravico (prim. Jn 4,25-26; 11,27), a ne brez pridržka, ker ga je del njegovih sodobnikov razumel po preveč človeškem pojmovanju (prim. Mt 22,41-46), v bistvu politično (prim. Jn 6,15; Lk 24,21).

440 Jezus je izpoved vere, s katero ga je Peter priznal za Mesija, sprejel in pri tem napovedal bližnje trpljenje Sina človekovega (prim. Mt 16,16-23). Razkril je pristno vsebino svojega mesijanskega kraljestva v presegajoči istovetnosti Sina človekovega “ki je prišel iz nebes” (Jn 3,13; prim. Jn 6,62; 5 Mz 7,13) in hkrati v svojem odrešenjskem poslanstvu kot trpečega služabnika: “Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28; prim. Iz 53,10-12). Zato se pravi smisel njegovega kraljestva razodeva šele s križa (prim. Jn 19,19-22; Lk 23,39-43). Šele po njegovem vstajenju je mogel Peter razglasiti pred božjim ljudstvom njegovo mesijansko kraljestvo: “Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Maziljenca” (Apd 2,36).