1804 Človeške kreposti so trdne drže, stalna razpoloženja, trajne (habitualne) popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Kreposti dajejo lahkoto, obvladovanje (“mojstrstvo”) in veselje za nravno lepo življenje. Kreposten človek je tisti, ki svobodno udejanja dobro.
Nravne kreposti so človeško pridobljene. Te kreposti so sadovi in kali nravno dobrih dejanj in pripravljajo vse zmožnosti človeškega bitja za združenje z božjo ljubeznijo.
Razlikovanje glavnih kreposti
1805 Štiri kreposti imajo vlogo tečaja (pri vratih, lat. “cardo” = tečaj). Zaradi tega se imenujejo glavne (“kardinalne”) kreposti; vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. “In če kdo ljubi pravičnost, njeni sadovi so kreposti; zakaj ona uči zmernost in razumnost, pravičnost in srčnost” (Mdr 8,7). Mnoga mesta v Svetem pismu pod drugimi imeni hvalijo te kreposti.
1806 Razumnost je krepost, ki disponira praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev. “Pametni pazi na svoje korake” (Prg 14,15). “Bodite pametni in trezni, da boste mogli moliti” (1 Pt 4,7). Razumnost je “pravilno urejanje delovanja”, piše sv. Tomaž (s. th. 2-2, 47,2) za Aristotelom. Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji “auriga virtutum” (krmarica kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati.
1807 Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje “krepost bogovdanosti” (ali bogoslužnosti, lat. religio). Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje pravice vsakogar in vzpostavlja v človeških odnosih harmonijo, ki pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega blagra. Pravični človek, ki ga svete knjige pogosto omenjajo, se odlikuje po trajni ravnočrtnosti svojih misli in poštenosti v svojem razmerju do bližnjega. “Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu: pravično sodi svojega bližnjega!” (3 Mz 19,15). “Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih” (Kol 4,1).
1808 Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar. “Moja moč in moja pesem je Gospod, rešitelj mi je postal” (Ps 118,14). “Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal” (Jn 16,33).
1809 Zmernost je nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in ohranja teženja v mejah dostojnosti in poštenosti. Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter “se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca” (Sir 5,2; prim. 37,27-31). Stara zaveza pogosto hvali zmernost: “Ne hodi za svojim poželenjem in odvračaj se od svojih pohot!” (Sir 18,30). V Novi zavezi se srčnost imenuje “treznost” (ali podobno). Velja nam opomin, da naj “trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času” (Tit 2,12).
Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakšne težave, kar je stvar srčnosti; takšna ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevnju vseh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti (sv. Avguštin, mor. eccl. 1,25,46).
Kreposti in milost
1810 Človeške kreposti, pridobljene z vzgojo, s premišljenimi dejanji in z vedno obnavljano vztrajnostjo v prizadevanju, očiščuje in dviga božja milost. Z božjo pomočjo te kreposti kujejo značaj in dajejo lahkoto v izvrševanju dobrega. Kreposten človek je srečen, da jih prakticira.
1811 Človeku, ki ga je ranil greh, ni lahko ohranjati moralno ravnovesje. Dar odrešenja po Kristusu nam daje milost, ki je potrebna za to, da vztrajamo v iskanju kreposti. Vsakdo mora vedno prositi za to milost luči in moči, zatekati se k zakramentom, sodelovati s Svetim Duhom, slediti njegovim klicem, naj ljubimo dobro in se varujemo zlega.