214 Bog, Tisti, “ki JE”, se je razodel Izraelu kot tisti, ki je “velik v milosti in zvestobi” (2 Mz 34,6). Ta dva izraza naznačujeta v zgoščeni obliki bogastvo božjega imena. V vseh svojih delih izkazuje Bog svojo dobrohotnost, svojo milost, svojo ljubezen; toda tudi svojo zanesljivost, svojo stanovitnost, svojo zvestobo, svojo resnico. “Slavil bom tvoje ime zaradi tvoje dobrote in resnice” (Ps 138,2; prim. Ps 85,11). On je resnica, kajti “Bog je luč in v njem ni nobene teme” (1 Jn 1,5); on je “ljubezen”, kakor to uči apostol Janez (1 Jn 4,8).

Bog je resnica

215 “Načelo tvoje besede je resnica, vsaka sodba tvoje pravičnosti je za vedno” (prim. Ps 119,160). “Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica” (2 Sam 7,28); zato se božje obljube vedno izpolnijo (prim. 5 Mz 7,9). Bog je resnica sama, njegove besede ne morejo varati. Zato se je v vseh rečeh mogoče z vsem zaupanjem izročiti resnici in zvestobi njegove besede. Začetek človekovega greha in padca je bila laž skušnjavca, ki je zapeljal človeka v dvomljenje glede božje besede, glede božje dobrohotnosti in zvestobe.

216 Božja resnica je božja modrost, ki obvladuje celotni red stvarstva in vodenje sveta (prim. Mdr 13,1-9). Samo Bog, ki je edini ustvaril nebo in zemljo (prim. Ps 115,15), more dati resnično spoznanje o vsakem ustvarjenem bitju v njegovem odnosu do Boga (prim. Mdr 7,17-21).

217 Bog je resničen tudi, ko se razodeva: Pouk, ki prihaja od Boga, je “nauk resnice” (Mal 2,6). Ko je svojega Sina poslal na svet, je to storil zaradi tega, “da bi pričeval za resnico” (Jn 18,37). “Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal razumnost, da moremo spoznati Resničnega” (1 Jn 5,20; prim. Jn 17,3).

Bog je Ljubezen

218 V potekanju svoje zgodovine je Izrael mogel odkrivati, da se mu je Bog razodel in ga izmed vseh narodov izvolil za svoje ljudstvo samo iz enega razloga: iz svoje zastonjske, nezaslužene ljubezni (prim. 5 Mz 4,37; 7,8; 10,15). In preroki so Izraelu pomagali razumeti, da ga prav iz ljubezni Bog tudi nenehno rešuje (prim. Iz 43,1-7) ter mu odpušča njegovo nezvestobo in njegove grehe (prim. Oz 2).

219 Božjo ljubezen do Izraela primerja prerok ljubezni očeta do svojega sina (prim. Oz 11,1). Božja ljubezen je močnejša kot materina ljubezen do svojih otrok (prim. Iz 49,14-15). Svoje ljudstvo ljubi Bog bolj kakor ženin svojo ljubljenko (prim. Iz 62,4-5); ta ljubezen bo zmagovalka tudi nad najhujšimi nezvestobami (prim. Ezk 16; Oz 11); šla bo prav do najdragocenejšega daru: “Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina” (Jn 3,16).

220 Božja ljubezen je “večna” (Iz 54,8): “Naj se tudi gore umaknejo in griči zmajejo, vendar se moja milost ne umakne od tebe” (Iz 54,10). “Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil milost” (Jer 31,3).

221 Toda sv. Janez je nato šel še dalje, ko je zatrdil: “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Bit Boga samega je ljubezen. Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost (prim. 1 Kor 2,7-16; Ef 3,9-12). Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju.