461 Cerkev se naslanja na izraz sv. Janeza (“Beseda se je učlovečila”: Jn 1,14) in označuje z besedo “učlovečenje” (incarnatio) dejstvo, da si je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi v njej izvršil naše odrešenje. V hvalnici, ki jo izpričuje sv. Pavel, Cerkev opeva skrivnost učlovečenja:

“Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel naravo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer do smrti na križu! (Flp 2,5-8; prim. BM, pesem v sobotnih večernicah).

462 Pismo Hebrejcem govori o isti skrivnosti:

Zato pravi ob svojem prihodu na svet: 'Daritve in darovanja nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam … da izpolnim, o Bog, tvojo voljo’ (Heb 10,5-7, nav. Ps 40,7-9 LXX).

463 Vera v resnično učlovečenje Božjega Sina je razločilno znamenje krščanske vere: “Božjega duha spoznate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Krisus prišel v telesu, je od Boga” (1 Jn 4,2). To je veselo prepričanje Cerkve prav od njenega začetka, ko opeva “veliko skrivnost pobožnosti”: “On je bil razodet v telesu” (1 Tim 3,16).