Bolezni v človeškem življenju

1500 Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt.

1501 Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da razlikuje v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu.

Bolnik pred Bogom

1502 Starozavezni človek živi bolezen pred božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo (prim. Ps 38) in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje (prim. Ps 6,3; Iz 38). Bolezen postane pot spreobrnjenja (prim. Ps 38,5; 39,9.12) in božje odpuščanje je uvod v ozdravljenje (prim. Ps 36,5; 107,20; Mr 2,5-12). Izrael izkusi, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom in zlom, in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: “Kajti jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik” (2 Mz 15,26). Prerok sluti, da more trpljenje imeti tudi odrešujoč pomen za grehe drugih (prim. Iz 53,11). Končno napoveduje Izaija, da bo Bog storil, da pride čas za Sion, ko bo odpustil vsako pregreho in ozdravil vsako bolezen (prim. Iz 33,24).

Kristus – zdravnik

1503 Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov (prim Mt 4,24) so razločno znamenje, da “je Bog obiskal svoje ljudstvo” (Lk 7,16) in da se je božje kraljestvo približalo. Jezus nima samo moči ozdravljati, marveč tudi odpuščati grehe (prim. Mr 2,5-12): prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo (prim. Mr 2,17). Njegovo sočutje do tistih, ki trpijo, gre tako daleč, da se poistoveti z njimi: “Bolan sem bil in ste me oskrbeli” (Mt 25,36). Njegova posebna ljubezen do bolnih vsa stoletja ni prenehala vzbujati posebno pozornost kristjanov do tistih, ki trpijo na telesu in v duši. Ta pozornost je na začetku neutrudnih naporov, da jim prinese olajšanje.

1504 Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), “kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala” (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej “dotika”, da bi nas ozdravil.

1505 Ganjen od tolikega trpljenja Kristus ne samo dopušča, da se ga bolniki dotikajo, ampak sprejema njihove tegobe za svoje: “On je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni” (Mt 8,17; prim Iz 53,4). Ni ozdravil vseh bolnikov. Njegova ozdravljenja so bila znamenja prihoda božjega kraljestva. Naznanjala so korenitejše ozdravljenje: zmago nad grehom in smrtjo z njegovo veliko nočjo (pasho). Na križu je Jezus vzel nase vse breme zla (prim Iz 53,4- 6) in odvzel “greh sveta” (Jn 1,29), ki je bolezen samo njegova posledica. S trpljenjem in smrtjo na križu je Kristus dal trpljenju nov smisel: odslej nas more upodobiti po njem in nas zediniti z njegovim odrešenjskim trpljenjem.

“Bolnike ozdravljajte …”

1506 Kristus vabi svoje učence, naj vzamejo svoj križ in hodijo za njim (prim. Mt 10,38). V hoji za njim dobijo nov pogled na bolezen in bolnike. Jezus jih pridružuje svojemu življenju ubožca in služabnika. Stori jih deležne svoje službe sočutja in ozdravljanja: “In šli so ter klicali ljudi k spreobrnjenju. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili” (Mr 6,12-13).

1507 Od mrtvih vstali Gospod ponovi to poslanstvo (“V mojem imenu … bodo na bolnike polagali roke in bodo ozdraveli” (Mr 16,17-18) in ga potrjuje z znamenji, ki jih Cerkev izvršuje ob klicanju Gospodovega imena (prim. Apd 9.34; 14,3). Ta znamenja na poseben način razodevajo, da je Jezus zares “Bog, ki rešuje” (prim. Mt 1,21; Apd 4,12).

1508 Sveti Duh daje nekaterim posebno karizmo ozdravljanja (prim. Kor 12,9.28.30), da bi razodeval moč milosti Vstalega od mrtvih. Vendar pa celo najbolj vnete molitve ne dosežejo vselej ozdravljenja vseh bolezni. Tako se mora sv. Pavel naučiti od Gospoda: “Dovolj ti je moja milost. Moč se v težavah utrjuje” (2 Kor 12,9), in da morejo bolečine, ki jih je treba prestajati, imeti za svoj smisel to, da “s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev” (Kol 1,24).

1509 “Bolnike ozdravljajte” (Mt 10,8). Cerkev je prejela to nalogo od Gospoda in si prizadeva, da jo uresničuje tako s skrbjo, ki jo izkazuje bolnikom, kakor s priprošnjo, s katero jih spremlja. Cerkev veruje v oživljajočo navzočnost Kristusa, zdravnika duš in teles. Ta navzočnost je posebno dejavna prek zakramentov in na čisto poseben način prek evhartistije, kruha, ki daje večno življenje (prim. Jn 6,54.58), in pri katerem sv. Pavel nakazuje povezavo s telesnim zdravjem (prim. 1 Kor 11,30).

1510 Apostolska Cerkev pa pozna poseben obred v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: “Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni” (Jak 5,14-15). Izročilo je spoznalo v tem obredu enega izmed sedmih zakramentov Cerkve (prim. DS 216; 1324-1325; 1695- 1696; 1716-1717).

Zakrament bolnikov

1511 Cerkev veruje in izpoveduje, da obstaja med sedmimi zakramenti en zakrament, ki je posebej namenjen za krepčanje tistih, ki jih preiskuša bolezen: bolniško maziljenje:

To sveto maziljenje bolnikov je naš Gospod Jezus Kristus postavil kot resnični in pravi zakrament nove zaveze. In sicer je nakazan pri Marku (Mr 6,13), apostol Jakob, Gospodov brat, pa ga je vernikom priporočil in razglasil (prim. Jak 5,14-15) (Trid.konc.: DS 1695).

1512 V liturgičnem izročilu, tako vzhodnem kokor zahodnem, imamo od davnine pričevanja o maziljenjih bolnikov, izvršenih z blagoslovljenim oljem. V potekanju stoletij so bolniško maziljenje podeljevali bolj in bolj izključno tistim, ki so bili na tem, da umro. Zato je dobilo ime “poslednje maziljenje”. Kljub temu razvoju bogoslužje nikoli ni opustilo prositi Gospoda, da bi bolnik ozdravel, če je to ugodno za njegovo zveličanje (prim. DS 1696).

1513 Apostolska konstitucija “Sacram unctionem infirmorum” z dne 30. novembra 1972 je v skladu z drugim vatikanskim koncilom (prim. B 73) določila, da se je odslej treba v rimskem obredu držati naslednjega:

Zakrament bolniškega maziljenja se podeljuje nevarno bolnim osebam, tako da jih mazilimo na čelu in na rokah s pravilno blagoslovljenim – oljčnim ali drugim rastlinskim – oljem in samo enkrat rečemo: “Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotljivem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha, odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi” (prim. ZCP, kan. 847, & 1).