1846 Evangelij je v Jezusu Kristusu razodetje božjega usmiljenja do grešnikov (prim. Lk 15). Angel ga oznani Jožefu: “Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov” (Mt 1,21). Isto sledi iz evharistije, zakramenta odrešenja: “To je namreč moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov” (Mt 26,28).

1847 “Bog nas je ustvaril brez nas, ni nas pa hotel zveličati brez nas” (sv. Avguštin, sermo 169,11,13). Prejem njegovega usmiljenja zahteva od nas priznanje naših grehov. “Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti” (1 Jn 1,8-9).

1848 Sv. Pavel pravi: “Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost”. A če naj milost izvrši svoje delo, mora odkriti greh, da bi spreobrnila naše srce in nam podelila pravičnost “za večno življenje po našem Gospodu Jezusu Kristusu” (Rim 5,20-21). Kakor zdravnik, ki preišče rano, preden jo obveže, meče Bog s svojo besedo in svojim Duhom živo luč na greh:

Spreobrnjenje zahteva, da se razkrije greh; v njem samem je obsežena notranja sodba vesti. Tu lahko vidimo potrdilo, da Duh resnice deluje v najgloblji notranjosti človeka, to pa postane obenem začetek novega daru milosti in ljubezni: “Prejmite Svetega Duha”. Tako v razkritju greha odkrijemo dvojen dar: dar resnice v vesti in dar gotovosti glede odrešenja. Duh resnice je tolažnik (DV 31)