Poveličani Kristus …

1084 Kristus, ki “sedi na Očetovi desnici” in razliva Svetega Duha v svoje telo, ki je Cerkev, deluje odslej po zakramentih, ki jih je on sam postavil, da prek njih priobčuje svojo milost. Zakramenti so vidna znamenja (besede in dejanja), dostopna naši sedanji človeški naravi. Zakramenti po Kristusovem delovanju in v moči Svetega Duha učinkovito uresničujejo (realizirajo) milost, ki jo naznačujejo.

1085 V liturgiji Cerkve Kristus naznačuje in uresničuje (realizira) v prvi vrsti svojo velikonočno skrivnost. V svojem zemeljskem življenju je Jezus z učenjem oznanjal in z dejanji vnaprej izvrševal svojo velikonočno skrivnost. Ko je prišla njegova ura (prim. Jn 13,1; 17,1), je Jezus preživel edinstveni dogodek zgodovine, ki ne bo nikoli minil: umrl je, bil je pokopan, vstal je od mrtvih in sédel na Očetovo desnico “enkrat za vselej” (Rim 6,10; Heb 7,27; 9,12). Gre za realen (stvaren) dogodek, ki se je zgodil v naši zgodovini, a je edinstven: vsi drugi dogodki v zgodovini se zgodijo enkrat, nato preminejo, pogoltnjeni v preteklost. Nasprotno pa Kristusova velikonočna skrivnost ne more ostati samo v preteklosti, ker je Kristus s svojo smrtjo uničil smrt in ker je vse tisto, kar Kristus je, ter vse, kar je storil in pretrpel za vse ljudi, deležno božje večnosti in zaobjema vse čase ter je navzoče vsem časom. Dogodek križa in vstajenja ostaja in vse priteguje k življenju.

... je vse od apostolske Cerkve dalje …

1086 “Kakor je bil torej Kristus poslan od Očeta, tako je tudi sam poslal apostole, napolnjene s Svetim Duhom, ne le da bi z oznanjevanjem evangelija vsemu stvarstvu razglašali, da nas je Sin Božji s svojo smrtjo in vstajenjem iztrgal satanovi oblasti in smrti ter nas prestavil v Očetovo kraljestvo, ampak tudi da bi delo odrešenja, ki so ga oznanjali, izvrševali z daritvijo in zakramenti, središčem vsega bogoslužnega življenja” (B 6).

1087 Tako vstali Kristus s podelitvijo Svetega Duha apostolom izroči svojo oblast posvečevanja (prim. Jn 20,21-23): apostoli postanejo zakramentalna znamenja Kristusa samega. Z močjo istega Svetega Duha izročajo to oblast svojim naslednikom. To “apostolsko nasledstvo” zgrajuje (strukturira) celotno liturgično življenje Cerkve; tudi samo je zakramentalno: predaja se naprej z zakramentom svetega reda.

... navzoč v zemeljski liturgiji …

1088 “Za izvrševanje tolikšnega dela” – podeljevanje ali priobčevanje svojega odrešenjskega dela, – “je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, – kajti 'isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu’, – kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi’ (Mt 18,20)” (B 7).

1089 “Resnično si Kristus pri tako velikem delu, s katerim se daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo, vedno pridružuje Cerkev, svojo preljubljeno nevesto; ta ga imenuje svojega Gospoda in po njem časti večnega Očeta” (B 7).

... ki je deležnost nebeške liturgije …

1090 “Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško, ki se obhaja v svetem mestu Jeruzalemu, h kateremu romamo in kjer na božji desnici sedi Kristus, služabnik svetišča in pravega šotora. Z vso množico nebeške vojske pojemo hvalospev Gospodu; ko častimo spomin svetnikov, upamo na delež in družbo z njimi; pričakujemo Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler se ne prikaže on, naše življenje in se mi z njim prikažemo v slavi” (B 8; prim. C 50).