Pričevanje odrešenjske zgodovine

2259 V pripovedi o Kajnovem umoru Abela (prim. 1 Mz 4,8-12) razkriva Sveto pismo, da sta že v začetkih človeške zgodovine navzoča v človeku jeza in poželenje, posledici prvotnega greha. Človek je postal sovražnik svojemu bližnjemu. Bog izraža hudobnost bratomora ko pravi: “Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje. Zdaj torej bodi preklet, proč od zemlje, ki je odprla svoja usta, da je prejela iz tvoje roke kri tvojega brata!” (1 Mz 4,10-11)

2260 Zaveza med Bogom in človeštvom je stkana iz opozoril na to, da je človeško življenje božji dar in na človekovo nasilje:

Tudi za vašo kri, ki daje življenje, bom terjal zadoščenje … kdorkoli prelije človeško kri, se bo po človeku prelila njegova kri; kajti po božji podobi je Bog naredil človeka (1 Mz 9,5-6).

Stara zaveza je na kri vedno gledala kot na sveto znamenje življenja (prim. 3 Mz 17,14). Nauk o tem je potreben v vseh časih.

2261 Sveto pismo natančneje opredeljuje prepoved pete zapovedi: “Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj” (2 Mz 23,7). Prostovoljni uboj nedolžnega je v hudem nasprotju z dostojanstvom človeškega bitja, z zlatim pravilom in s Stvarnikovo svetostjo. Postava, ki to prepoveduje, je vsesplošno veljavna: obvezuje vse in vsakogar, vedno in povsod.

2262 V govoru na gori Gospod kliče v spomin zapoved: “Ne ubijaj!” (Mt 5,21), doda ji še prepoved jeze, sovraštva in maščevanja. Še več, Kristus zahteva od svojih učencev, da nastavijo drugo lice (prim. Mt 5,22-39), da ljubijo sovražnike (prim. Mt 5,44). On sam se ni branil in je Petru dejal, naj meč pusti v nožnici (prim. Mt 26,57).

Zakonita obramba

2263 Zakonita obramba oseb in družb ni izjema od prepovedi uboja nedolžnega, kar je prostovoljni uboj. “Dejanje obrambe more imeti dva učinka: eden je ohranitev svojega lastnega življenja, drugi je smrt napadalca … Samo prvi je hoten, drugi pa ne” (sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.64,7).

2264 Ljubezen do samega sebe ostaja temeljno načelo nravnosti. Zakonito je torej, če kdo stori, da drugi spoštujejo pravico do življenja. Kdor brani svoje življenje ni kriv za uboj, tudi če je prisiljen, da svojemu napadalcu zada smrtni udarec:

Kdor za obrambo svojega življenja uporabi večjo silo, kakor je potrebno, bo to nedopustno. Če pa silo odbija zmerno, bo to dovoljeno … In ni potrebno za zveličanje, da to zmerno obrambo opusti, da bi se izognil usmrtitvi drugega. Kajti svoje lastno življenje mora človek bolj varovati kakor življenje drugih (Sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,64,7).

2265 Zakonita obramba je lahko ne samo pravica, ampak resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenja drugih, za skupni blagor družine ali države.

2266 Varovanje skupnega blagra družbe more zahtevati, da napadalcu onemogočimo, da bi škodoval. Na tej podlagi je prišlo do spoznanja, da ima zakonita javna oblast pravico in dolžnost, da strogo nastopa z ustreznimi kaznimi, v skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen. Iz podobnih razlogov imajo nosilci oblasti pravico, da z orožjem odbijejo napadalca na državo.

Prvi namen kazni je, da popravi nered, ki ga je uvedlo zlo dejanje. Kadar krivec to kazen prostovoljno sprejme, ima le-ta spravno vrednost. Poleg tega je namen kazni, da brani javni red in varnost oseb. Končno ima kazen tudi zdravilno vrednost in mora, v mejah možnega, prispevati k poboljšanju krivca.

2267 Tradicionalni nauk Cerkve upošteva stvarne pogoje za skupni blagor in dejanska sredstva za ohranjevanje javnega reda in varnosti oseb. Kolikor za obrambo človeških življenj pred napadalcem in za zaščito javnega reda zadostujejo druga sredstva kakor pa je smrtna kazen in vojaške operacije, je treba dati prednost nekrvavim ukrepom, ker so v boljšem sorazmerju in bolj skladna s ciljem, ki naj bo dosežen, in s človeškim dostojanstvom.

Prostovoljni uboj

2268 Peta božja zapoved prepoveduje kot nekaj zelo grešnega neposreden in nameren uboj. Morilec in tisti, ki radovoljno sodelujejo pri uboju, store greh, ki vpije v nebo po maščevanju (1 Mz 4,10).

Usmrtitev otroka (prim. CS 51, 3), brata, očeta in matere ali sozakonca so posebno hudi zločini zato, ker trgajo naravne vezi. Premisleki evgenizma ali javne higiene ne morejo opravičiti nobenega uboja, tudi če bi ga ukazala javna oblast.

2269 Peta zapoved pove, da ne smemo storiti ničesar z namenom, da bi posredno izzvali smrt kake osebe. Nravna postava zabranjuje, da bi koga brez velikega razloga izpostavili smrtni nevarnosti, prav tako da bi odklonili pomoč osebi, ki je v nevarnosti.

Če človeška družba sprejme uničujočo lakoto in se ne trudi, da bi temu odpomogla, je to sramotna krivica in velik greh. Trgovci, ki z oderuštvom in prekupčevanjem povzročajo lakoto in smrt svojih človeških bratov, posredno zagrešijo umor. Treba ga je prisojati njim (prim. Am 8,4-10).

Neprostovoljen uboj se nravno ne prisoja. Vendar pa ni opravičen velike krivde, če kdo brez sorazmernih razlogov dela tako, da ima to za posledico smrt, tudi če ni bilo nameravano.

Splav

2270 “Človeško življenje je treba spoštovati in ščititi brezpogojno od trenutka spočetja dalje. Že od prvega trenutka njegovega bivanja naprej smo človeškemu bitju dolžni priznavati pravice osebe, med katerimi je nedotakljiva pravica vsakega nedolžnega bitja do življenja” (prim. Knv, instr. “Donum vitae” 1,1).

Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil (Jer 1,5; prim. Job 10,8-12; Ps 22,10-11).

Moje telo ni bilo skrito pred tabo, ko sem bil oblikovan na skrivnem, stkan v globočinah zemlje (Ps 139,15).

2271 Od prvega stoletja dalje je Cerkev trdila, da je vsak izzvani splav nravno zlo. To učenje se ni spremenilo. Ostaja nespremenljivo. Direktni splav, to se pravi tak, ki je hoten kot cilj ali sredstvo, je v globokem nasprotju z nravno postavo:

Ne ubijaj zarodka s splavom in ne pobijaj novorojenca (Didache 2,2; prim. Barnabovo pismo 19,5; Pismo Diognetu 5,5; Tertulijan, apol. 9)!

Bog, gospodar življenja, je namreč zaupal ljudem vzvišeno nalogo ohranjevati življenje, nalogo, ki naj jo spolnjujejo na človeka vreden način. Zato je treba življenje takoj od spočetja naprej varovati z največjo skrbjo; splav in usmrtitev otroka sta gnusna zločina (CS 51, 3).

2272 Formalno sodelovanje pri splavu je velik greh. Cerkev nalaga za to hudodelstvo zoper človeško življenje kanonično kazen izobčenja. “Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje” (ZCP, kan. 1398) “že s samim storjenim kaznivim dejanjem” (ZCP, kan. 1314) in pod pogoji, ki jih predvideva pravo (prim. ZCP 1323-1324). Cerkev s tem noče zoževati področja usmiljenja. Cerkev pokaže velikost storjenega zločina, nepopravljivo škodo, povzročeno nedolžnemu, ki je usmrčen, njegovim staršem in vsej družbi.

2273 Neodtujljiva pravica vsakega nedolžnega človeškega posameznika do življenja je konstitutivna (sestavna) prvina civilne družbe in njene zakonodaje:

“Neodtujljive pravice osebe bosta morali civilna družba in politična oblast priznavati in spoštovati. Človekove pravice niso odvisne ne od posameznikov ne od staršev in sploh niso kakšna koncesija (dopustitev) družbe in države; ta pravice spadajo k človeški naravi in koreninijo v osebi v moči stvariteljskega dejanja, v katerem ima oseba svoj izvor. Med te temeljne pravice je treba šteti pravico do življenja in do telesne neokrnjenosti vsakega človeškega bitja od spočetja do smrti” (Knv, instr. “Donum vitae” 3).

“V trenutku, ko kaka pozitivna postava oropa to ali ono kategorijo človeških bitij zaščite, katero jim civilna zakonodaja mora nuditi, zanika država enakost vseh pred postavo. Če država ne postavlja svoje moči v službo pravic vseh državljanov, zlasti tistih, ki so najslabotnejši, tedaj so ogroženi sami temelji pravne države … Kot posledico spoštovanja in zaščite, ki ju je treba zagotoviti otroku od trenutka spočetja dalje, bo morala zakonodaja predvidevati ustrezne kazenske sankcije za vsako premišljeno kršitev njegovih pravic” (Knv, instr. “Donum vitae” 3).

2274 Ker moramo zarodek vse od spočetja obravnavati kot osebo, ga bomo morali braniti v njegovi celovitosti, ga kolikor le mogoče negovati in zdraviti kot vsako drugo človeško bitje.

Predporodna diagnostika je nravno dopustna, “če spoštuje življenje in neokrnjenost človeškega embrija in fetusa in če je naravnana na individualno zaščito in zdravljenje … Toda zelo je v nasprotju z nravno postavo če – glede na rezultate – predvideva možnost, da izzove splav. Taka diagnoza, ki pokaže obstoj kake hibe ali dedne bolezni, ne sme biti enakovredna obsodbi na smrt” (Knv, instr. “Donum vitae” 1,2).

2275 “Kakor vse medicinske posege na pacientu, je tudi pri posegu na človeškem zarodku, imeti za dovoljene pod pogojem, da spoštujejo življenje in neokrnjenost (integriteto) embrija in da ne prinašajo s seboj zanj nesorazmernih tveganj, temveč imajo za cilj njegovo zdravljenje ter izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja ali njegovega individialnega preživetja (Knv, instr. “Donum vitae” 1,3).

“Nemoralno je proizvajati človeške embrije, namenjene za to, da bi jih izrabljali kot razpoložljiv 'biološki material’” (Knv instr. “Donum vitae” 1,5).

“Nekateri poskusi poseganja v kromosomsko in genetsko posest niso terapevtični, ampak merijo na proizvodnjo človeških bitij, ki so izbrana glede na spol ali druge vnaprej določene lastnosti. Te manipulacije so v nasprotju z osebnim dostojanstvom človeškega bitja, njegove integritete in enkratne, neponovljive identitete” (Knv instr. “Donum vitae” 1,6).

Evtanazija

2276 Tisti, katerih življenje je prikrajšano ali oslabelo, terjajo posebno obzirnost. Dolžni smo podpirati bolne in prizadete osebe, da bodo mogle živeli kolikor je mogoče normalno življenje.

2277 Naj bodo nagibi in sredstva kakršnikoli, direktna evtanazija obstaja v tem, da napravi konec življenju prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb. Moralno je nesprejemljiva.

Dejanje ali opustitev, ki samo po sebi ali v nameri povzroči smrt, da bi zatrlo bolečino, je torej umor, ki je v hudem nasprotju s človekovimu dostojanstvom in s spoštovanjem živega Boga, njegovega Stvarnika. Zmota v presoji, v katero je mogoče zabresti v dobri veri, ne spremeni narave tega morilskega dejanja, ki ga je vedno treba obsoditi in izključiti.

2278 Prenehanje z dragimi, nevarnimi, izrednimi ali s pričakovanimi rezultati nesorazmernimi medicinskimi postopki more biti zakonito. To je odklonitev “terapevtske zagrizenosti”. S tem odgovorni človek noče “zadati” smrti; pač pa se sprejme dejstvo, da je ne more preprečiti. Odločitve mora napraviti pacient, če je za to pristojen in zmožen; če pa ne, tedaj tisti, ki imajo za to pravico po zakonu, vedno spoštujoč pacientovo razumno voljo in njegove zakonite koristi.

2279 Tudi če menimo, da je smrt čisto blizu, ni mogoče zakonito prekiniti nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku. Uporaba analgetikov za olajšanje bolečin umirajočega more, tudi z nevarnostjo skrajšanja njegovih dni, biti nravno skladna s človekovim dostojanstvom, če smrt ni hotena niti kot cilj niti kot sredstvo, marveč samo predvidevana in tolerirana kot neizogibna. Lajšanje bolečin sestavlja privilegirano (prednostno) obliko nesebične ljubezni. Zato jo moramo podpirati.

Samomor

2280 Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.

2281 Samomor nasprotuje človekovemu naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga.

2282 Če je bil izvršen z namenom, da bi bil zgled, predvsem za mlade ljudi, si privzame še težo pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu.

Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali velik strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem, morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost.

2283 Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.