2168 Tretja med desetimi zapovedmi opozarja na svetost sobote: “... sedmi dan pa je popoln počitek, posvečen Gospodu” (2 Mz 20,11).

2169 Sveto pismo nam v zvezi s tem pokliče v spomin stvarjenje: “Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival; zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil” (2 Mz 20,11).

2170 Sveto pismo odkriva v Gospodovem dnevu tudi spomin na osvoboditev Izraela iz egiptovske sužnosti: “Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal od od ondod z močno roko in s stegnjenim laktom: zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal praznovati sobotni dan!” (5 Mz 5,15)

2171 Bog je Izraelu zaupal soboto, da bi jo ohranjal kot neprelomljivo znamenje zaveze (2 Mz 31,17). Sobota je za Gospoda, sveto prihranjena za hvaljenje Boga, njegovega stvarjenjskega dela in njegovih odrešenjskih del v prid Izraela.

2172 Božje delovanje je vzor za človeško delovanje. Če si je Bog sedmi dan “oddahnil” (2 Mz 31,17), mora človek tudi “počivati” in pustiti drugim, predvsem revnim, da si “odpočijejo” (2 Mz 23,12). Sobota ustavi vsakdanja dela in omogoči oddih. To je dan protestiranja proti zasužnjenosti z delom in češčenju denarja (prim. Neh 13,15-22; 2 Krn 36,21).

2173 Evangelij poroča o številnih pripetljajih, ko so Jezusa obtožili, da krši sobotno postavo. Vendar se Jezus nikoli ne pregreši proti svetosti tega dneva (prim. Mr 1,21; Jn 9,16). Z oblastjo podaja pristno razlago te postave: “Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote” (Mr 2,27). S sočutjem si Kristus pridružuje oblast, da v soboto dela dobro in ne hudo, rešuje življenje, ne pa uničuje (Mr 3,3). Sobota je dan Gospodovih usmiljenih del in božje časti (prim. Mt 12,5; Jn 7,23). “Sin človekov je tudi gospodar sobote” (Mr 2,28).