109 V Svetem pismu Bog govori človeku na človeški način. Za pravilno razlago Svetega pisma je torej treba paziti na to, kar so človeški avtorji v resnici hoteli povedati, in na to, kar nam je Bog po njihovih besedah res hotel razkriti (prim. BR 12).

110 Da odkrijemo namen svetih pisateljev, je treba upoštevati razmere njihovega časa in njihove kulture, “literarne vrste”, ki so bile v rabi v onem razdobju, tedaj običajne načine čutenja, govorjenja in pripovedovanja. “Kajti resnica je zdaj tako zdaj drugače podana in izražena v tekstih, ki so na različen način zgodovinske, preroške ali pesniške narave, ali v drugačnih govornih vrstah” (BR 12).

111 Toda ker je Sveto pismo navdihnjeno, obstaja še drugo našelo pravilne razlage, nič manj pomembno od prejšnjega, in brez katerega bi Sveto pismo ostalo mrtva črka: “Sveto pismo moramo brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano” (BR 12).

Drugi vatikanski cerkveni zbor naznašuje tri kriterije za takšno razlago Svetega pisma, kakršna se sklada z Duhom, ki je Sveto pismo navdihnil (prim. BR 12):

112 1. Posvečati veliko pozornost “vsebini in enoti celotnega Svetega pisma”. Naj bodo knjige, ki ga sestavljajo, še tako različne, je Sveto pismo vendarle eno zaradi enosti božjega načrta, kateremu je Kristus Jezus središče in srce, odprto od njegove pashe naprej (prim. Lk 24,25-27.44-46).
Kristusovo srce (prim. Ps 22,15) naznačuje Sveto pismo, ki daje, da spoznavamo Kristusovo srce. To srce je bilo pred trpljenjem zaprto, kajti Sveto pismo je bilo temačno. Toda po trpljenju se je Sveto pismo odprlo, kajti tisti, ki ga odslej naprej umevajo, zrejo in razločujejo na kakšen način je treba razlagati prerokbe (sv. Tomaž Akv., Psal. 21,11).

113 2. Brati Sveto pismo znotraj “živega izročila celotne Cerkve”. Po izreku cerkvenih očetov “sacra Scriptura principalius est in corde Ecclesiae quam in materialibus instrumentis scripta – Sveto pismo je bolj prvenstveno zapisano v srcu Cerkve kakor pa v snovnih orodjih”. Cerkev namreč nosi v svojem izročilu živo spominjanje božje besede, in Sveti Duh je tisti, ki ji podarja duhovno razlago Svetega pisma “...secundum spiritualem sensum quem Spiritus donat Ecclesiae – po duhovnem pomenu, ki ga Duh daje Cerkvi” (Origen, hom. in Lev. 5,5).

114 3. Biti pozoren na “analogijo vere” (prim. Rim 12,6). Z “analogijo vere” razumemo trdno povezanost verskih resnic med seboj in znotraj celotne zamisli božjega razodetja.

Svetopisemski pomeni

115 Po starodavnem izročilu moremo razlikovati dva pomena Svetega pisma: dobesedni pomen in duhovni pomen. Slednjega še naprej delijo na alegorični, moralni in anagogični. Globoko soglasje štirih pomenov zagotavlja živemu branju Svetega pisma v Cerkvi vse njegovo bogastvo:

116 Dobesedni pomen (s. litteralis). To je pomen, ki ga naznačujejo besede Svetega pisma in ga odkriva pristna eksegeza, ki se drži pravil pristne razlage. “Omnes sensus (sc. sacrae Scripturae) fundentur super litteralem – Vsi pomeni (Svetega pisma) temeljijo na dobesednem pomenu” (sv. Tomaž Akv., s.th. 1,1,10, ad 1).

117 Duhovni pomen. Zaradi enote božjega načrta morejo biti znamenja ne samo tekst Svetega pisma, ampak tudi realnosti in dogodki, o katerih tekst govori.

1. Alegorični pomen. Globlje razumevanje dogodkov moremo pridobiti, če prepoznamo njihov smisel v Kristusu; tako je prehod skozi Rdeče morje znamenje Kristusove zmage in s tem krsta (prim. 1 Kor 10,2).

2. Moralni pomen. Dogodki, o katerih poroča Sveto pismo, nas morejo voditi k pravični dejavnosti. Zapisani so “nam v pouk” (1 Kor 10,11; prim. Heb 3 – 4,11).

3. Anagogični pomen. Na realnosti in dogodke moremo gledati v njihovem večnostnem smislu, kolikor nas vodijo (grško: anagoge) naši nebeški domovini naproti. Tako je Cerkev na zemlji znamenje nebeškega Jeruzalema (prim. Raz 21,1 – 22,5).

118 Srednjeveški distih kratko povzema vsebino štirih pomenov:

Littera gesta docet, quid credas allegoria,

Moralis quid agas, quo tendas anagogia.

(Littera, kar je storjeno, rečeno uči, allegoria, kaj naj veruješ, veli,
moralis, kaj naj storiš, anagogia, kam naj hitiš).

119 “Naloga razlagalcev je ta, da se po teh pravilih prizadevajo za globlje umevanje in razlaganje smisla Svetega pisma, da bi tako rekoč iz predhodnega pripravljalnega preučevanja zorela sodba Cerkve. Kajti vse to, kar je v zvezi z razlaganjem Svetega pisma, je končno podrejeno sodbi Cerkve, ki opravlja od Boga naloženo poslanstvo in službo varovanja in razlaganja božje besede” (BR 12):
Ego vero Evangelio non crederem, nisi me catholicae Ecclesiae commoveret auctoritas – Jaz ne bi bil veroval evangeliju, če me ne bi k temu nagnila avtoriteta katoliške Cerkve (sv. Avguštin, fund. 5,6).