Vse Kristusovo življenje je daritev Očetu

606 Božji Sin, ki “ni prišel iz nebes zato, da bi spolnjeval svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal” (Jn 6,38), pravi “ob svojem prihodu na svet: ... Glej, prihajam …, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. ... V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej” (Heb 10,5-10). Že s prvim trenutkom svojega učlovečenja vključi Sin zveličavni božji načrt v svoje odrešenjsko poslanstvo: “Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo” (Jn 4,34). Jezusova spravna žrtev “za grehe vsega sveta” (1 Jn 2,2) je izraz njegovega občestva ljubezni do Očeta: “Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje” (Jn 10,17). “Naj svet spozna, da ljubim Očeta, in da delam tako, kakor mi je naročil Oče” (Jn 14,31).

607 Ta želja po spolnjevanju načrta odrešenjske ljubezni svojega Očeta prežema vse Jezusovo življenje (prim. Lk 12,50; 22,15; Mt 16,21-23), saj je njegovo odrešenjsko trpljenje bistveni razlog njegovega učlovečenja: “Oče, reši me iz te ure! A zaradi te ure sem vendar prišel” (Jn 12,27). “Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?” (Jn 18,11). In še na križu, preden je “dopolnjeno vse” (Jn 19,30), reče: “Žejen sem” (Jn 19,28).

“Jagnje, ki odjemlje greh sveta”

608 Potem ko je Janez Krstnik privolil, da mu podeli krst kakor grešnikom (Lk 3,21; Mt 3,14-15), je videl in pokazal v Jezusu “božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29; prim. Jn 1,36). S tem razkrije, da je Jezus trpeči služabnik, ki se pusti molče odvesti v klavnico (Iz 53,7; prim. Jer 11,19) ter nosi greh množic (prim. Iz 53,12), in hkrati velikonočno jagnje, simbol odrešenja Izraela za časa prve pashe (2 Mz 12,3-14; prim. Jn 19,36; 1 Kor 5,7). Celotno Jezusovo življenje izraža njegovo poslanstvo: prišel je, “da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mr 10,45).

Jezus prostovoljno sprejema Očetovo odrešenjsko ljubezen

609 Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, “ji je izkazal ljubezen do konca” (Jn 13,1), saj “nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in v smrti postala svobodno in popolno orodje njegove božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi (prim. Heb 2,10.17-18; 4,15; 5,7-9). Jezus je v resnici prostovoljno sprejel svoje trpljenje in svojo smrt iz ljubezni do svojega Očeta in do ljudi, katere hoče Oče rešiti: “Nihče mi ne more vzeti življenja, ampak ga dam jaz sam od sebe” (Jn 10,18). Od tod vzvišena svoboda Božjega Sina, ko gre smrti naproti (prim. Jn 18,4-6; Mt 26,53).

Pri zadnji večerji je Jezus anticipiral svobodno daritev svojega življenja

610 Jezus je prostovoljno daritev samega sebe v najvišji meri izrazil v velikonočni večerji z dvanajsterimi apostoli (prim. Mt 26,20) “tisto noč, ko je bil izdan” (1 Kor 11,23). Na predvečer svojega trpljenja, tedaj torej, ko je bil še prost, je Jezus iz te zadnje večerje s svojimi apostoli napravil spomin svoje prostovoljne daritve Očetu (prim. 1 Kor 5,7) za odrešenje ljudi: “To je moje telo, ki se daje za vas” (Lk 22,19). “To je moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov” (Mt 26,28).

611 Evharistija, ki jo postavi v tem trenutku, postane “spomin” (1 Kor 11,25) njegove daritve. Jezus vključi apostole v svojo lastno daritev in jim naroči, da jo trajno nadaljujejo (prim. Lk 22,19). S tem Jezus postavi svoje apostole za duhovnike nove zaveze: “Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici” (Jn 17,19; prim. tridentinski koncil: DzS 1752: S 607; DzS 1764: S 706).

Smrtni boj na Oljski gori

612 Tisti kelih nove zaveze, ki jo je Jezus pri zadnji večerji anticipiral z darovanjem samega sebe (prim. Lk 22,20), sprejme nato iz Očetovih rok v svojem smrtnem boju na Oljski gori (prim. Mt 26,42) in postane “pokoren do smrti” (Flp 2,8; prim. Heb 5,7-8). Jezus moli: “Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene … “ (Mt 26,39). Tako izrazi grozo, ki jo smrt predstavlja za njegovo človeško naravo. V resnici je le-ta, tako kakor naša, določena za večno življenje; še več, v nasprotju z našo je popolnoma prosta od greha (prim. Heb 4,15), ki povzroča smrt (prim. Rim 5,12); predvsem pa je privzeta v božjo osebo “začetnika življenja” (Apd 3,15), “Živega” (Raz 1,17; prim. Jn 1,4; 5,26). Ko sprejme v svojo človeško voljo to, da naj se zgodi Očetova volja (prim. Mt 26,42), sprejme svojo smrt kot odrešenjsko, da bi “na svojem telesu ponesel naše grehe na les” (1 Pt 2,24).

Kristusova smrt je edinstvena in dokončna daritev

613 Kristusova smrt je velikonočna žrtev, ki po “jagnjetu, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,19; prim. 1 Pt 1,19) izvrši dokončno odrešenje ljudi (prim. 1 Kor 5,7; Jn 8,34-36), in hkrati daritev nove zaveze (prim. 1 Kor 11,15), ki ponovno privede človeka v občestvo z Bogom (prim. 2 Mz 24,8), ko ga spravi z njim po “krvi, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov” (Mt 26,28; prim. 3 Mz 16,15-16).

614 Ta Kristusova daritev je ena sama, edinstvena, in dopolni ter preseže vse daritve (prim. Heb 10,10). Je najprej dar Boga Očeta samega: Oče je tisti, ki daje svojega Sina, da bi nas spravil z Očetom (prim. 1 Jn 4,10). Hkrati je daritev učlovečenega Božjega Sina, ki prostovoljno in iz ljubezni (prim. Jn 15,13) daje svoje življenje (prim. Jn 10,17-18) Očetu po Svetem Duhu (prim. Heb 9,14), da bi popravil našo nepokorščino in zadostil zanjo.

Jezus je s svojo pokorščino dal namestniško zadostitev za našo nepokorščino

615 “Kakor so zaradi nepokorščine enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi pokorščine enega mnogi postali pravični” (Rim 5,19). S svojo pokorščino do smrti je Jezus izvršil zameno trpečega služabnika, ki “da svoje življenje kot daritev za krivdo”, “medtem ko je nosil grehe mnogih” in jim “prinesel pravičnost” s tem, da si je “njih hudobije naložil nase” (Iz 53,10-12). Jezus je dal spravno zadoščenje za naše krivde in zadostil Očetu za naše grehe (prim. tridentinski koncil: DS 1529: S 799 in 800).

Na križu je Jezus dovršil svojo daritev

616 “Ljubezen do konca” (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi njeno vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve. Jezus je nas vse poznal in ljubil, ko je daroval svoje življenje (prim. Gal 2,20; Ef 5,2.25). “Kristusova ljubezen nas sili k spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi” (2 Kor 5,14). Noben človek, četudi bi bil najbolj svet, ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi in se dati v daritev za vse. Bit božje osebe Sina v Kristusu, osebe, ki presega in hkrati zaobjema vse človeške osebe, in ki Kristusa vzpostavlja za glavo celotnega človeštva, omogoča, da je njegova daritev odrešilna za vse.

617 “Sua sanctissima passione in ligno crucis nobis jusitificationem meruit” (“S svojim najsvetejšim trpljenjem na lesu križa nam je zaslužil opravičenje”), tako nas uči tridentinski koncil (DS 1529) ter podčrtuje edinstvenost Kristusove daritve kot “počela večnega zveličanja” (Heb 5,9). In Cerkev časti križ, ko poje: “O crux, ave, spes unica” (“Pozdravljen, križ, edini up”) (Hvalnica “Vexilla Regis”, “Kraljevo znamenje”).

Naša deležnost pri Kristusovi daritvi

618 Križ je ena sama daritev Jezusa Kristusa, “edinega srednika med Bogom in ljudmi” (1 Tim 2,5). Toda ker se je v svoji učlovečeni božji osebi “na neki način združil z vsakim človekom” (CS 22,2), “podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti” (CS 22,5). Kristus kliče svoje učence, naj “vzamejo svoj križ in hodijo za njim” (Mt 16,24), saj je “trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah” (1 Pt 2,21). V resnici hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi tudi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot (prim. Mr 10,39; Jn 21,18-19; Kol 1,24). To se uresničuje najbolj za njegovo mater, ki je tesneje in globlje kakor kdorkoli drug pridružena skrivnosti njegovega odrešenjskega trpljenja (prim. Lk 2,35):
Poleg križa ni nobene druge lestve, po kateri pridemo v nebesa (sv. Roza Limanska, vita).

NA KRATKO

619“Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v pismih” (1 Kor 15,3).

620 Naše odrešenje priteka iz pobude božje ljubezni do nas, kajti “on nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe” (1 Jn 4,10). “Bog je v Kristusu spravil svet s seboj” (2 Kor 5,19).

621 Jezus se je prostovoljno daroval za naše odrešenje. Ta dar Jezus vnaprej naznačuje in uresničuje pri zadnji večerji: “To je moje telo, ki se daje za vas” (Lk 22,19).

622 Kristusovo odrešenje obstoji v naslednjem: “Prišel je, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28), to se pravi, da “bi ljubil svoje do konca” (Jn 13,1) z namenom, da bi “bili odkupljeni iz praznega življenja, podedovanega od očetov” (1 Pt 1,18).

623 S svojo ljubečo pokorščino Očetu “do smrti na križu” (Flp 2,8) Jezus dovrši svojo spravno poslanstvo (prim. Iz 53,10) trpečega služabnika, ki “prinese pravičnost mnogim s tem, da si njih hudobije naloži nase” (Iz 53,11; prim. Rim 5,19).