2794 Ta svetopisemski izraz ne pomeni kraja (“prostora”), temveč način biti; ne pomeni oddaljenosti Boga, temveč njegovo veličastvo. Naš Oče ni “drugje”, je “onkraj vsega” tistega, kar si moremo zamisliti glede njegove svetosti. Zato, ker je trikrat svet, je povsem blizu ponižnemu in skesanemu srcu:

Besede “Oče naš, ki si v nebesih” po pravici razumemo o srcu pravičnih, kjer Bog prebiva kakor v svojem templju. S tem bo tudi tisti, ki moli, hrepenel po tem, da bi videl, kako prebiva v njem tisti, katerega kliče (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,5,17).

“Nebesa” bi pač mogli biti tudi tisti, ki nosijo podobo nebeškega sveta in v katerih Bog prebiva in se sprehaja (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 5,11).

2795 Simbol nebes nas opozarja na skrivnost zaveze, ki jo živimo, ko molimo k našemu Očetu. On je v nebesih, to je njegovo prebivališče, Očetova hiša je torej naša “domovina”. Greh nas je izgnal iz dežele zaveze (prim. 1 Mz 3), spreobrnenje srca pa stori, da gremo spet k Očetu, nebesom naproti (prim. Jer 3,19-4,1a; Lk 15,18.21). A nebo in zemlja sta se spravila v Kristusu (prim. Iz 45,8; Ps 85,12), kajti edinole Sin “je prišel iz nebes” in on stori, da se skupaj z njim spet dvignemo v nebesa, po njegovem križu, vstajenju in vnebohodu (prim. Jn 12,32; 14,2-3; 16, 28; 20,17; Ef 4,9-10; Heb 1,3; 2,13).

2796 Ko Cerkev moli: “Oče naš, ki si v nebesih,” izpoveduje, da smo božje ljudstvo, ki ga je Bog “posadil v nebesa v Jezusu Kristusu” (Ef 2,6) in je “skrito s Kristusom v Bogu” (Kol 3,3), hkrati pa “v tem svoje stanju vzdihujemo in si vroče želimo kar povrhu obleči naše nebeško bivališče” (2 Kor 5,2; prim. Flp 3,20; Heb 13,14):

Kristjani živijo v mesu, a ne živijo po mesu. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih (Pismo Diognetu 5,8-9).

NA KRATKO

2797 Preprosto in zvesto zaupanje, ponižna in vesela gotovost so razpoloženja, ki se spodobijo za tistega, ki moli “Oče naš”.

2798 Boga moremo klicati za “Očeta”, ker nam je to razodel učlovečeni Božji Sin, v katerega smo s krstom včlenjeni in privzeti za božje posinovljence.

2799 Gospodova molitev nas postavlja v občestvo z Očetom in z njegovim Sinom Jezusom Kristusom. Hkrati nas razodeva nam samim (prim. CS 22,1).

2800 Molitev k našemu Očetu mora v nas razvijati voljo, da bi mu bili “slični”, pa tudi preprosto in zaupljivo srce.

2801 Ko rečemo Oče “naš”, se sklicujemo na novo zavezo v Jezusu Kristusu, na občestvo s sveto Trojico in na božjo ljubezen, ki se po Cerkvi razprostira na razsežnosti vsega sveta.

2802 “Ki si v nebesih” ne naznačuje kraja, temveč veličastvo Boga samega in njegovo navzočnost v srcu pravičnih … Nebesa, Očetova hiša, je resnična domovina, kamor težimo in ki ji že pripadamo.