2331 “Bog je ljubezen in živi sam v sebi skrivnost ljubezenskega občestva. Z ustvaritvijo človeka po svoji podobi in z nenehnim vzdrževanjem v bivanju vpisuje v človeško naravo moža in žene poklicanost in s tem tudi zmožnost ter odgovornost za ljubezen in za občestvo” (FC 11).

“Bog je človeka ustvaril po svoji podobi … moža in ženo ju je ustvaril” (1 Mz 1,27); “Rodita in se množita” (1 Mz 1,28); “Takrat, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil bo božji podobi; moža in ženo ju je ustvaril in ju blagoslovil ter ju imenoval “človeka”, ko sta bila ustvarjena” (1 Mz 5,1- 2).

2332 Spolnost določa vse vidike človeške osebe v enoti njenega telesa in njene duše. Predvsem se tiče čustvenosti, sposobnosti za ljubezen in za roditev ter bolj na splošno sposobnosti za navezovanje vezi občestva z drugimi.

2333 Stvar vsakega moškega in ženske je, da spozna in sprejme svojo spolno identiteto. Fizična, moralna in duhovna različnost in komplementarnost (dopolnilnost) sta naravnani k dobrinam zakona in k razcvetu družinskega življenja. Harmonija zakonske dvojice in družbe je delno odvisna od načina, kako se v življenju uresničuje med spoloma medsebojna dopolnilnost, potreba in opora.

2334 “Z ustvaritvijo človeka kot 'moža in žene’ je Bog z enakim osebnostnim dostojanstvom obdaril moža in ženo” (FC 22; prim. CS 49, 2). “Človek je oseba in to v isti meri velja za moškega in za žensko, kajti oba sta ustvarjena po podobi in sličnosti osebnega Boga” (MD 6).

2335 Vsak od obeh spolov je z enakim dostojanstvom, čeprav na različen način, podoba božje moči in nežnosti. Združitev moža in žene v zakonu je način, kako posnemati v mesu Stvarnikovo darežljivost in rodovitnost. “Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo” (1 Mz 2,24). Iz te združitve izhajajo vsi človeški rodovi (Prim. 1 Mz 4,1-2.25-26;5,1).

2336 Jezus je prišel, da obnovi stvarstvo v čistosti njegovega začetka. V govoru na gori strogo razlaga božjo zamisel: “Slišali ste, da je bilo rečeno: 'Ne prešuštvuj!’ Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo” (Mt 5,27-28).
Človek naj ne ločuje tega, kar je Bog združil (Prim. Mt 19,6).

Izročilo Cerkve je šesto božjo zapoved razumelo tako, da zaobseže celoto človeške spolnosti.