Uvajanje v krščanstvo

1229 Postati kristjan – to se že od apostolskih časov dalje vrši po nekem postopku in nekem uvajanju z več stopnjami. To pot je mogoče prehoditi hitro ali počasi. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu.

1230 To uvajanje se je v teku stoletij in glede na okoliščine zelo spreminjalo. V prvih stoletjih Cerkve je uvajanje v krščanstvo doživljalo velik razvoj, z dolgim obdobjem katehumenata in z vrsto pripravljalnih obredov, ki so liturgično razčlenjevali pot katehumenatske priprave in se končali z obhajanjem zakramentov uvajanja v krščanstvo.

1231 Kjer je krst otrok postal zelo splošna oblika podeljevanja tega zakramenta, je postal eno samo opravilo, ki na zelo skrčen način povzema predhodne stopnje uvajanja v krščanstvo. Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti. To je mesto, ki je lastno katekizmu.

1232 Drugi vatikanski koncil je za latinsko Cerkev obnovil “katehumenat za odrasle, razdeljen na več stopenj” (B 64). Opravila imamo v obredniku Ordo initiationis christianae adultorum (1972) = Uvajanje odraslih v krščanstvo (1978). Koncil je med drugim dovolil “vključiti razen sestavin, znanih iz krščanskega izročila”, v misijonskih deželah “tudi tiste sestavine uvajanja, ki jih imajo posamezni narodi, kolikor je /.../ mogoče te sestavine prilagoditi krščanskemu obredu” (B 65; prim. B 37-40).

1233 Danes torej se tako v latinskih kakor tudi v vzhodnih obredih uvajanje odraslih v krščanstvo pričenja z njihovim vstopom v katehumenat. Vrhunec to uvajanje doseže v enem samem obhajanju treh zakramentov: krsta, birme in evharistije (prim. M 14; ZCP, kan. 851 865; 866). V vzhodnih obredih se uvajanje otrok v krščanstvo pričenja s krstom, ki mu neposredno sledi birma in evharistija, medtem ko se v rimskem obredu uvajanje nadaljuje med leti kateheze in se dovrši pozneje z birmo in evharistijo, vrhuncem njihovega uvajanja v krščanstvo (prim. ZCP, kan. 851,2; 868).

Mistagogija obhajanja

1234 Smisel in milost zakramenta krsta se jasno pokažeta v obredih obhajanja. Ko verniki s pozorno udeležbo spremljajo kretnje in besede tega obhajanja, se uvajajo v bogastvo, ki ga ta zakrament naznačuje in uresničuje v vsakem novokrščencu.

1235 Znamenje križa na začetku obhajanja napravi Kristusov pečat na tistem, ki bo pripadal Kristusu in naznačuje milost odrešenja, ki nam jo je Kristus pridobil s svojim križem.

1236 Oznanilo božje besede razsvetli z razodeto resnico kandidate in zbrano občestvo ter prebuja odgovor vere, ki je neločljiv od krsta. Saj je krst dejansko na poseben način “zakrament vere”, ker je to zakramentalni vstop v življenje vere.

1237 Ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (ali več eksorcizmov). Krstitelj ga mazili s krstnim oljem ali pa položi nanj roko in kandidat se izrecno odpove satanu. Tako pripravljen more izpovedati vero Cerkve, kateri bo “izročen” s krstom (prim. Rim 6,17).

1238 Nato se izvrši posvetitev krstne vode z molitvijo epikleze (ali v tem trenutku ali med velikonočno vigilijo). Cerkev prosi Boga, da pride po njegovem Sinu nad to vodo moč Svetega Duha, da bi se vsi, ki bodo z njo krščeni, rodili “iz vode in Duha” (Jn 3,5).

1239 Nato sledi bistveni obred zakramenta: krst v ožjem smislu, ki naznačuje in uresničuje smrt grehu in vstop v življenje presvete Trojice z upodobitvijo po Kristusovi velikonočni skrivnosti. Na najbolj izrazit način se krst izvrši s trikratno potopitvijo v krstno vodo. Toda že od starodavnosti ga je mogoče podeliti tudi s trikratnim izlitjem vode na kandidatovo glavo.

1240 V latinski Cerkvi krstitelj to trikratno oblitje spremlja z besedami: “I., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” V vzhodnih liturgijah se katehumen obrne proti vzhodu in krščevalec reče: “Služabnik božji, I., se krsti v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” In ob klicanju vsake osebe presvete Trojice krstitelj potopi katehumena v vodo in ga nato dvigne.

1241 Maziljenje s krizmo, dišečim oljem, ki ga posveti škof, pomeni dar Svetega Duha novokrščencu. Postal je kristjan, kar pomeni “maziljen” s Svetim Duhom, včlenjen v Kristusa, ki je maziljen za duhovnika, preroka in kralja (prim. SK 62).

1242 V bogoslužju vzhodnih Cerkva je to pokrstno maziljenje zakrament birme. V rimskem bogoslužju to maziljenje naznanja neko drugo maziljenje s sveto krizmo, ki ga bo podelil škof: zakrament birme, ki tako rekoč “potrdi” in dopolni krstno maziljenje.

1243 Belo oblačilo naznačuje, da je krščenec “oblekel Kristusa” (prim. Gal 3,27): vstal je s Kristusom. Sveča, prižgana ob velikonočni sveči, pomeni, da je Kristus razsvetlil novokrščenca. Krščeni so v Kristusu “luč sveta” (Mt 5,14; prim. Flp 2,15).

Novokrščenec je sedaj božji otrok v edinorojenem Sinu. Izgovarjati sme molitev božjih otrok: Oče naš.

1244 Prvo evharistično obhajilo. Ko je novokrščenec postal božji otrok, oblečen v svatovsko obleko, je pripuščen k “Jagnjetovi poročni gostiji” in prejme hrano novega življenja, Kristusovo telo in kri. Vzhodne Cerkve ohranjajo živo zavest enote uvajanja v krščanstvo, ko podelijo sveto obhajilo vsem novokrščencem in birmancem, tudi malim otrokom, spominjajoč se Gospodove besede: “Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite” (Mr 10,14). Latinska Cerkev, ki prihranja pristop k svetemu obhajilu tistim, ki so dosegli dobo razumevanja, izraža naravnanost krsta k evharistiji s tem, da se novokrščeni otrok približa oltarju za molitev očenaša.

1245 Slovesni blagoslov sklene obhajanje krsta. Ob krstu novorojencev ima posebno mesto blagoslovitev matere.