2700 Bog govori človeku po svoji besedi. Naša molitev se uteleša v govorjenih in tihih besedah. Toda najpomembnejša je navzočnost srca pred Bogom, s katerim v molitvi govorimo. “Če naj bo naša molitev uslišana, ni odvisno od količine besed, temveč od gorečnosti naših duš” (sv. Janez Zlatousti, ecl. 2).

2701 Ustna molitev je v krščanskem življenju nekaj nujno potrebnega. Jezus je učence, ki jih je privlačevala molčeča molitev njihovega Učitelja, naučil ustno molitev: “Oče naš”. Jezus je molil ne samo liturgične molitve iz sinagoge, evangeliji nam ga kažejo, kako povzdigne glas, da izrazi svojo osebno molitev, od radostnega poveličevanja, s katerim se obrača na Očeta (prim. Mt 11,25-26), do smrtne stiske v Getsemaniju (prim. 14,36).

2702 Ta potreba, da notranji molitvi pridružujemo čute, ustreza zahtevi naše človeške narave. Smo telo in duh ter čutimo potrebo, da svoja občutja izrazimo navzven. Moliti je treba z vsem svojim bitjem, da damo svojim prošnjam celotno možno moč.

2703 Ta potreba ustreza tudi božji zahtevi. Bog išče častilce v duhu in resnici in torej molitev, ki se živa dviga iz globin duše in srca. Bog hoče tudi zunanji izraz, ki notranji molitvi pridruži telo, kajti molitev poklanja Bogu popolno podaritev vsega, do česar ima pravico.

2704 Ustna molitev je zaradi tega, ker je zunanja in tako v polnosti človeška, v odličnem pomenu molitev množic. A tudi najbolj notranja molitev nikakor ne sme zanemarjati ustne molitve. Molitev postane notranja toliko, kolikor se zavemo njega, “kateremu govorimo” (sv. Terezija Velika, cam. 26). Tedaj postane ustna molitev prva oblika kontemplativne molitve.