1905 V skladu s človekovo družbeno naravo je blagor vsakogar nujno povezan s skupnim blagrom. Le-tega je mogoče opredeliti samo z opiranjem na človeško osebo:

Nikakor ne živite osamljeni, zaprti sami vase, kakor da bi bili že opravičeni, marveč se zbirajte, da skupaj iščete to, kar je vsem v korist (Barnaba, ep.4,10).

1906 Skupni blagor je “vsota vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznim članom omogočajo, da v večji meri in lažje dosegajo svojo popolnost” (CS 26, 1; prim. CS 74, 1). Skupni blagor se tiče življenja vseh. Skupni blagor zahteva razumnost s stani vsakogar in še bolj tistih, ki izvršujejo nalogo oblasti. Vsebuje tri bistvene prvine:

1907 Na prvem mestu predpostavlja spoštovanje osebe kot osebe. V imenu skupnega blagra so javne oblasti dolžne spoštovati temeljne in neodtujljive pravice človeške osebe. Družba je dolžna vsakomur izmed svojih članov omogočiti, da uresniči svojo poklicanost. Še posebej ima skupni blagor svoje mesto v pogojih za uresničevanje naravnih svoboščin, ki so neobhodno potrebne za razcvet človeške poklicanosti, npr.: “pravica, da ravna tako, kakor mu narekuje njegova pravilno oblikovana vest, pravica do zaščite zasebnega življenja in do pravične svobode tudi v verskih zadevah” (CS 26, 2).

1908 Na drugem mestu skupni blagor zahteva družbeno blaginjo in razvoj skupine same. Razvoj je povzetek vseh družbenih dolžnosti. Seveda pripada oblasti, da v imenu skupnega blagra razsoja med različnimi posebnimi interesi. Toda dolžna je poskrbeti za to, da bo vsakemu dosegljivo tisto, kar potrebuje za zares človeško življenje: hrana, obleka, zdravje, delo, vzgoja in kultura, ustrezna obveščenost, pravica ustanoviti družino itd. (prim. CS 26, 2).

1909 Skupni blagor končno vključuje mir, to je trajnost in varnost pravičnega reda. Skupni blagor torej predpostavlja, da oblast s poštenimi sredstvi zagotovi varnost družbe in njenih članov. Skupni blagor utemeljuje pravico do zakonite osebne in skupne obrambe.

1910 Če ima vsaka človeška skupnost v posesti skupno dobro oziroma skupni blagor, ki omogoča, da se prepozna kot takšno, pa v politični skupnosti najdemo najcelovitejše uresničenje skupnega dobrega oziroma skupnega blagra. Državi pripada, da brani in pospešuje skupni blagor civilne družbe, državljanov in vmesnih teles.

1911 Človeške odvisnosti postajajo intenzivnejše. Polagoma se razprostranjajo na celotno zemljo. Enota človeške družine, ki zbira bitja z enakim naravnim dostojanstvom, vključuje vesoljni skupni blagor. Le-ta zahteva organizacijo skupnosti narodov, ki bo sposobna “prilagoditi se različnim potrebam ljudi, tako na družbenem področju – sem sodijo prehrana, zdravstvo, vzgoja, delo – kakor glede nekaterih posebnih okoliščin, ki morejo nastopiti tu ali tam, kakor so: (...) pomoč beguncem, ki so razpršeni po vsem svetu, ali tudi pomagati izseljencem in njihovim družinam” (CS 84, 2).

1912 Skupni blagor je vedno usmerjen k napredovanju oseb: “Urejanje reči je treba podrejati redu oseb in ne narobe” (CS 26, 3). Ta red ima za temelj resnico, gradi se v pravičnosti in oživlja ga ljubezen.