Verovati v Boga samega

150 Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel. Kot osebna privrženost Bogu in pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel, se krščanska vera razlikuje od vere v neko človeško osebo. Prav in dobro je docela se zanesti na Boga in absolutno verovati to, kar Bog reče. Prazno in napačno bi bilo imeti takšno vero v ustvarjeno bitje.

Verovati v Jezusa Kristusa, Božjega Sina

151 Za kristjana je verovati v Boga nerazdružno obenem verovati v tistega, katerega je Bog poslal, v njegovega “ljubljenega Sina”, v katerega je položil vse svoje veselje (prim. Mr 1,11); Bog nam je rekel, da naj ga poslušamo (prim. Mr 9,7). Gospod sam pravi svojim učencem: “Verujete v Boga, tudi vame verujte!” (Jn 14,1). Verovati moremo v Jezusa Kristusa, ker je on sam Bog, učlovečena Beseda: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem” (Jn 1,18). Ker je “videl Očeta” (Jn 6,46), je edinole on tisti, ki ga pozna in ga more razodeti (prim. Mr 11,27).

Verovati v Svetega Duha

152 Ne moremo verovati v Jezusa Kristusa, ne da bi imeli delež pri njegovem Duhu. Prav Sveti Duh razodeva ljudem, kdo je Jezus. Kajti “nihče ne more reči 'Jezus je Gospod’ razen v Svetem Duhu” (1 Kor 12,3). “Duh namreč preiskuje vse, celo božje globine (...) Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo božji Duh” (1 Kor 2,10-11). Samo Bog pozna Boga v celoti. V Svetega Duha verujemo, ker je Bog.

Cerkev nenehno izpoveduje svojo vero v enega samega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha.