1750 Nravnost človeških dejanj je odvisna:

- od izbranega predmeta – od nameravanega cilja ali od namena – od okoliščin dejanja.

Predmet, namen in okoliščine so “viri” ali sestavne prvine nravnosti človeških dejanj.

1751 Izbrani predmet je dobrina, h kateri se volja premišljeno usmerja. Predmet je tvar ali snov človeškega dejanja. Izbrani predmet nravno določa (specificira) dejanje hotenja, kakor ga pač razum spozna in ga ima za skladnega ali neskladnega s tem, kar je resnično dobro. Objektivna pravila nravnosti izražajo razumski (z razumom skladni) red dobrega in zlega, katerega izpričuje vest.

1752 Nasproti predmetu dobiva s strani delujočega subjekta svoje mesto namen. Ker ima svoje mesto pri hotenjskem viru dejanja in ga določa po cilju, je namen bistvena prvina v nravnem kvalificiranju dejanja. Cilj je tisto prvo, na kar namen meri, in pomeni to, kar subjekt zasleduje v dejanju. Namen je gibanje volje v smeri k cilju; ozira se na tisto, kar je na koncu delovanja. Namen je usmerjanje duhovnega pogleda k dobrini, ki jo pričakujemo od zasnovanega dejanja. Ne omejuje se na usmeritev naših posameznih dejanj, marveč more naravnavati k istemu cilju mnogotera dejanja; usmeriti more celotno življenje k poslednjemu cilju. Npr. neka usluga ima za cilj pomagati bližnjemu, more pa jo obenem navdihovati ljubezen do Boga kot poslednji cilj vseh naših dejanj. Za prav isto dejanje morejo prihajati navdihi tudi iz več namenov. Tako npr. naredimo uslugo zato, da bi si pridobili naklonjenost ali pa zaradi svoje nečimrnosti.

1753 Takšnega ravnanja, ki je samo v sebi nekaj neurejenega, zlega, npr. laž in obrekovanje, dober namen (npr. pomagati bližnjemu) ne naredi za nekaj dobrega ali pravičnega. Namen ne opravičuje sredstev. Tako ne moremo opravičiti obsodbe nedolžnega kot zakonito sredstvo za rešitev ljudstva. Z nasprotne strani pa slab namen, ki ga dodamo (tako nečimrnost), stori, da dejanje, ki samo v sebi more biti dobro (npr. miloščina), postane zlo dejanje (prim. Mt 6,2-4).

1754 Okoliščine so s posledicami vred drugotne prvine nravnega dejanja. Okoliščine prispevajo k povečanju ali zmanjšanju nravne dobrosti ali nravne zlobe človeških dejanj (npr. višina vsote pri kraji). Lahko tudi zmanjšajo ali povečajo odgovornost storilca (tako npr. delovati iz strahu pred smrtjo). Okoliščine same po sebi ne morejo predrugačiti nravne kakovosti dejanj samih; ne morejo napraviti, da bi dejanje, ki je samo v sebi slabo, postalo dobro ali pravilno.